Batagelj je julija od družbe Istrabenz Turizem kupil Turizem Kras, ki upravlja s Postojnsko jamo in Predjamskim gradom. V dvajsetih letih svojega uspešnega poslovanja se je tako že tretjič podal v nove vode. Potem ko je med prvimi podjetniki v Sloveniji leta 1990 začel s proizvodnjo in razvojem likalnikov in sesalnikov ter nekaj  let kasneje našel izziv v nepremičninah, mu je zdaj usoda pripeljala na pot Postojnsko jamo. V desetih letih, pravi, bo to naravno čudo spet obiskalo milijon obiskovalcev na leto.

Ste zadovoljni, da vam je uspelo kupiti slovenski biser, ki mu nekateri pravijo tudi osmo čudo sveta?
Dosti sem razmišljal o tem, ali sem zadovoljen. Imeli smo en sam cilj, in sicer da to kupimo, in ko nam je uspelo, smo bili srečni. To ni bil samo poslovni uspeh, tu se je pokazalo, da z veliko volje lahko prideš do cilja. In ta volja, ki smo jo skrbno skrivali pred javnostjo, je bila tako velika, da si nismo nikoli niti upali pomisliti, da na koncu ne bi bili zadovoljni.
Kaj bi vam kot Postojnčanu pomenilo, če bi družba prešla v upravljanje tujcev?
Kar zmrazi me, ko to rečete! Že zdaj, ko je niso upravljali tujci, je bila Postojnčanom vzeta identiteta te jame. Če verjamete ali ne, Postojnčani se sploh nismo več zavedali, da je tukaj. Enostavno ni več dihala z nami. Pa ne toliko zaradi tega, ker se je družba preimenovala v Turizem Kras, ampak zato, ker o njej ni nihče več govoril kot o nečem izjemnem, o enkratni in neponovljivi lepoti narave. O tem, da je bilo to nekoč osmo čudo sveta in zakaj to ni več. Na to smo Slovenci pozabili, medtem ko v tujini zanjo vsi vedo. Kaj pa boš v Sloveniji obiskal razen Bleda, Ljubljane in Postojnske jame, pa potem morda še Lipico in Predjamski grad, ki je že spet pri nas! V krogu 500 kilometrov ni tako močne destinacije. Ljudje od tod ne morejo oditi nezadovoljni, samo navdušeni so lahko in to navdušenje smo Postojnčani izgubili. Včasih sem rad rekel, da sem iz Postojne, kjer je znamenita Postojnska jama. Zadnjih deset let pa niti enega poslovnega partnerja nisem več peljal v jamo.
Zakaj ne?
Ker se mi je odtujila. Poglejte, hotel kar propada. Vi ste prišli v sorazmerno urejeno okolico; ko smo mi kupovali, so mostu, ki je zdaj obnovljen, manjkale posamezne deske, po njem pa je šlo vsako leto milijon ljudi – pol milijona sem in pol milijona nazaj. Modrijanova domačija, na kateri piše, da je odprta od osme do šestnajste ure, je že pol leta zaprta. Kaj si je gost mislil, ko je stal pred temi vrati? Mi smo svoje otroke vozili k jami na sprehode, gledat račke, danes pa zvečer ni tu nobenega Postojnčana več.

Več v Jani št. 37, 14.9.2010