Zajedavci so različne živali, od enoceličarjev, insektov in črvov do ptičev in sesalcev. Njihova skupna lastnost je ta, da so glede prehranjevanja in razmnoževanja odvisni od svojih gostiteljev. »Nalezemo« se jih lahko od domačih živali, med potovanjem po tropskih krajih ali z neprekuhanimi jedmi. Da bi se prilagodili razvoju svojih gostiteljev, so zajedavci z evolucijo razvili osupljive strategije preživetja. Metljaj, na primer, ki živi v ovcah, uporabi dva vmesna gostitelja, preden pride do končnega: polža in mravljo. Ko se naseli v mravlji, vpliva na njeno obnašanje, tako da ta spleza na travno bilko, se zagrize vanjo in čaka, da jo skupaj s travo poje ovca. Nekaj teh neprijetnih živalic, ki so skozi lupo mikroskopa videti bolj vesoljsko od vsake filmske vesoljske pošasti, vam predstavljamo tudi mi.
Komar mrzličar
Komar mrzličar iz družine Anopheles je odgovoren za od milijon do dva milijona smrti vsako leto, največ v Afriki. Kot ponavadi, vsaj pri komarjih, so spet krive ženske. Komarke so namreč tiste, ki pijejo našo kri in potrebujejo beljakovine v njej za razvoj svojih jajčec. Imajo kot las tanke dolge noge, lisasta krila in so edina žuželka, ki prenaša malarijo. Napadajo ponoči, njihov pik pa ne boli in ga zato sploh ne občutimo. Najdejo delček razgaljene kože in se postavijo v položaj šprinterja v štartnem bloku. Nato z rilčkom prebodejo kožo. Rilček je na pogled trd in neupogljiv kot bodalo, v resnici pa je sestavljen iz različnih rezil, cevke in dveh drobcenih črpalk. Z njim prodrejo do omrežja mikrokapilar, napolnjenih s krvjo. Medtem ko pijejo, se v naše telo naseli plazmodij, ki povzroča malarijo. Če ga našemu imunskemu sistemu ne uspe premagati, čez 6 do 14 dni doživimo prve simptome – vročino, mrzlico, bruhanje, krče in utrujenost. Če imamo srečo, da pridemo do zdravnika dovolj zgodaj in da ta prepozna bolezen, je zdravljenje dokaj uspešno. Če ne, lahko zaradi malarije umremo. Kot zanimivost pa še to, da so na kalifornijski univerzi ustvarili žvečilni gumi, s katerim ugotovimo okuženost z malarijo. Beljakovine, ki jih zaznajo testi s krvjo, so namreč tudi v slini. Posebni magnetni nanodelci v žvečilki se vežejo na te molekule. Po nekaj minutah se na njej, če je oseba okužena, pokaže tanka črta.
Trakulja
So vas kot otroka kdaj strašili s trakuljo, ki se vam bo zaredila v črevesju ali celo možganih, če si ne boste umivali rok? Če bi nam starši lahko ob takih grožnjah pokazali še zgornjo fotografijo, bi tekli k umivalniku, kar bi nas noge nesle. Trakulji, ki se naselita v človeku, sta dveh vrst – goveja in svinjska. Goveja trakulja je v povprečju dolga od 4 do 5 metrov, lahko pa zraste tudi do 12 metrov, odrasla svinjska trakulja pa je nekoliko krajša, a še vedno dosega strašljive mere. V povprečju od 2 do 3 metre, lahko tudi do 7. Trakulja je dvospolnik, izleže pa na milijone jajčec. Telesna zgradba tega parazita je zelo poenostavljena, saj je brez nog, prebavil in čutil. Vsega tega namreč v našem črevesju, kjer se oprime s posebnimi kaveljci in nato raste, sploh ne potrebuje. Mi ji namreč priskrbimo vse, kar potrebuje za preživetje. Trakulja ima verigo iz nekaj tisoč odrivkov, v katerih dozoreva ogromno število jajčec, ki jih izločimo z blatom. Govedo, ki je vmesni gostitelj, se okuži, ko zaužije jajčece na pašnikih, kjer so gnoju primešani človeški iztrebki, ali ob poplavah, ko se izlije kanalizacija. Iz jajčec se sprosti ličinka in naseli v mišicah goveda ali svinje, z mesom pa spet pride do nas. Prebavni sokovi v človekovem črevesju razkrojijo ovoj ikre in iz mehurčka se razvije glavica. Ta se prisesa na sluznico in v treh mesecih zraste trakulja, v blatu pa opazimo členke ali odrivke. Da je vse še bolj nagnusno, se ti členki gibljejo. Ikre govedu oziroma svinji ne škodujejo. Pri človeku pa lahko trakulja povzroča najrazličnejše težave: bolečine v trebuhu, pomanjkanje teka, hujšanje, bruhanje, glavobol in vrtoglavico. Če se človek okuži s svinjsko trakuljo, obstaja še dodatna nevarnost: tudi sam se lahko okuži z jajčeci, ki jih izloča z blatom. Takrat se ikre razvijejo v mišicah in povzročajo bolečine in krče, ali pa še huje – v možganih (na to nas lahko opozarjajo vrtoglavice, težave pri hoji, božjasti podobni napadi itn.) ali očeh.
Uši
Stigma in sram tistih, ki se jim na glavi zaredijo te neljube komaj vidne žuželke brez kril, ostajata, čeprav že zdavnaj vemo, da ušivost nima nobene zveze z umazanostjo. V nasprotju s splošnim prepričanjem imajo uši namreč raje čiste kot umazane lase. Naleze se jih lahko prav vsak; če je v bližini ušive glave, pa se jim tako rekoč ne more izogniti. Naglavne uši so majhne zajedavke, ki se naselijo na lasišču in požrešno sesajo kri. Najbolj jim ustreza na zatilju in za ušesi, zadovoljne pa so tudi na vrhu človekove glave. Redko se naselijo tudi na obrveh, trepalnicah ali v moški bradi. Naglavne uši prehajajo s človeka na človeka samo ob neposrednem stiku z lasmi. Ne skačejo, ne letijo in ne poskakujejo z glave na glavo. Nalezemo se jih lahko tudi s souporabo glavnikov, brisač, krtač, kap, klobukov in pokrival. S posebnimi kleščami se trdno držijo las in preživijo večino časa na lasišču ali blizu njega. Neprenehoma grizejo in dražijo lasišče, da hudo srbi. Poleg te neprijetnosti so prenašalke nekaterih bolezni. Vsaka samica izleže povprečno osem ovalnih jajčec na noč. Eno za drugim prilepi na las tik ob glavi. Po približno sedmih dneh se izleže mlada lačna uš – ličinka, na laseh pa ostane prilepljena bela jajčna lupina – gnida. Ličinke prav tako sesajo človeško kri in so po desetih dneh že sposobne zajedavsko osvajati ter se razmnoževati.
Pršica
Klopni meningitis in borelioza, garje in alergije so bolezni, ki nam jih prinašajo mali ali večji primerki iz družine pršic. Te so izredno uspešna skupina živali. Danes poznamo nekaj deset tisoč vrst, a to naj bi bilo le pet odstotkov vseh, saj so se pršice pojavile na Zemlji verjetno že pred štiristo milijoni let. Tole na fotografiji so poimenovali srbec in povzroča nalezljivo kožno bolezen, ki jo vsi poznamo kot garje. Poznali pa so jo že tudi Rimljani pred več kot 2500 leti.
Življenjski ciklus te pršice traja od 4 do 6 tednov, v celoti pa ga preživi na človeku. Ko odrasla samica pride na kožo, začne takoj prodirati v povrhnjico. Prvi rovček skoplje v slabe pol ure in se v njem naseli. Medtem odrasel samec lazi med rovčki in išče neoplojene samice. Potem ko ljubimec po oploditvi pogine, samica kanalček razširi in začne odlagati jajčeca. V svojem sicer kratkem življenju jih izleže med 40 in 50. Iz jajčec se v treh dneh razvijejo ličinke in nato v nekaj dneh nimfe ter odrasle pršice. Celoten ciklus traja od 10 do 15 dni. Pri odraslem okuženem človeku običajno najdemo največ od 10 do15 odraslih pršic, le pri zelo zanemarjenih otrocih jih v rovčkih ždi tudi do sto ali več. Te povzročiteljice garij nas okužijo predvsem s tesnim telesnim stikom, pri dolgotrajnem držanju za roke, spanju v isti postelji ali med spolnim odnosom z okuženim. Priložnostni dotiki, na primer rokovanje ali objem, običajno niso nevarni. Pršice ne skačejo in ne letajo, po koži pa se plazijo s hitrostjo 2,5 cm na minuto. V zunanjem okolju lahko preživijo le kak dan in pol, pa še to le pri sobni temperaturi in povprečni vlažnosti. Žal pa jih ne motita milo in voda, zato se jih s kopeljo ne moremo znebiti.
