"Vnuk me je prosil, ali se lahko preseli k meni. Študent je in bi rad imel mir. Oče in mama (moja hči) imata očitno kar veliko krizo v zakonu, veliko se prepirata, pravi, zaradi tega mu je težko in se doma težko uči. Ker je že polnoleten, lahko gre, kamor želi. Sicer se mi je zdelo, da v hčerinem zakonu škriplje, nisem si pa mislila, da je tako hudo. Z vnukom se razumem in nimam nič proti temu, da pride k meni. Govorila sem s hčerjo, o zakonskih težavah ni hotela razpredati, ni pa imela nič proti temu, da je sin nekaj časa pri meni. Se je pa potem zataknilo pri mojem možu. Zelo nasprotuje vnukovi selitvi k nama, češ da nisva njegova starša, da naj mu kar najamejo stanovanje, če doma nima pogojev za študij, midva pa zanj ne bova skrbela. Potem mi je zelo užaljeno očital, da se čisto preveč posvečam vnukom, medtem ko se pa njemu ne in sploh nimam zanj čisto nič časa in se počuti kot zadnje kolo. Če bo zdaj prišel k nama vnuk, se bom po njegovem samo še z njim ukvarjala. Zelo sem bila začudena nad njegovo reakcijo in sem o njegovih besedah dobro razmislila. Ne morem reči, da sem ga zaradi vnukov kdaj zanemarjala, vedno sem zanj v vsem poskrbela, če sem šla pazit otroke, sem mu skuhala in šla potem na sprehod z njim, ko sem se vrnila, in mu sploh bila vedno na voljo. Kadar so bili vnuki pri naju, sem ga skušala vključevati v našo igro, pa se je raje vedno umaknil. Nisem silila vanj, pač ni za take stvari, tudi z najinima otrokoma se ni kaj dosti ukvarjal. Da pa zdaj zganja tako ljubosumje, se mi zdi pa naravnost smešno. Ima me, da bi kar mimo njega vselila vnuka. Prepričana sem, da z njim ne bo nič dela, ker ima zahteven študij in se mora zelo veliko učiti. Mislite, da bi se to v redu izteklo? Nasploh vam bom hvaležna za vsakršen nasvet."
- Marica
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
