Nič nisem govorila, nobenih prepričljivih opravičil si namreč nisem uspela izmisliliti, čemu sem zbežala pred prometnimi policisti. Naj ji rečem, da sem nenadoma začutila grozen nemir, velikanski strah pred modrimi uniformami in da so moje noge kar same od sebe začele teči? Morda bi bilo bolje, če ji rečem, da sem šla samo lulat in sem se izgubila. V obeh primerih me bo zaprla za nekaj let, zato je bolje, da sem tiho. Čeprav narok na sodišču ni dolgo trajal, sem se počutila, kot da je čezme zapeljal ogromen valjar, na katerem je narisana slovenska zastava. Sodnica me je kaznovala z denarno kaznijo 500 evrov in šestimi kazenskimi pikami. Nič nisem rekla. V bistvu sem bila kar zadovoljna, pričakovala sem namreč močnejši udarec represije. Še ves dan sem bila skromno zadovoljna, kako dobro sem jo odnesla po tem svojem neumnem begu, ki tudi v življenju ponavadi ničesar ne reši, razen če ne bežiš pred sestradanim levom. Popoldne pa sem dobila telefonski klic. Klicali so me s sodišča. Na drugi strani je bila tajnica. »Gospa sodnica se je zmotila,« je povedal ženski glas v slušalki. »Vabi vas, da se jutri spet zglasite na sodišču.« Od šoka mi je uspelo samo nekaj zamomljati in potem so me napadle vse mogoče neprijetne misli o tem, zakaj me hoče sodnica ponovno videti. Vso noč nisem spala, premlevala sem vse mogoče razloge, čemu me sodstvo kliče nazaj. Sodnica se je zmotila, je rekla tajnica. Seveda se je zmotila, našla je še kake moje stare grehe izpred mnogih let, morda še iz časa izbrisa, ko sem bežala pred vsemi ... Niti slutila nisem, kaj me čaka, o enem pa sem bila prepričana, in sicer da ta njen klic zagotovo ne pomeni nič dobrega. Ugotovila je, da sem večja zločinka, kot je mislila, zato me zdaj vabi nazaj, da me bo še bolj kaznovala. Kaj pa bi lahko bilo drugega?
Zjutraj me je ob kavici pričakal nočni stres in skupaj sva odšla na sodišče. Tokrat sem bila brez uradnega vabila, a vratar je bil že obveščen, da prihajam, in je vedel, kam moram. Tudi tokrat sem bila počesana in v beli srajci, odpeljali so me do pisarne, kjer je sedela stroga sodnica z včerajšnjega dne. Vsa bleda sem stala pred njo, ne vedoč, kaj me čaka, in pripravljena na vse. Tudi na zaporno kazen. Ponoči sem že naštudirala, kaj vse bi lahko počela v zaporu, če bi me slučajno zaprli: izdelava makramejev, origamijev, kaligrafsko pisanje, kvačkanje, lončarjenje … ni da ni. Tudi kako novo knjigo lahko napišem v zaporu, časa bo dovolj za vse moje neuresničene ideje. Morda mi bodo celo dovolili, da vzamem s sabo violino, pa jim bom tam notri godla kot ptič v kletki.
Mojo znanko so pred nekaj leti obsodili, ker je povozila človeka do smrti. 70-letni gospod je bil vinjen, prečkal je cesto na neoznačenem kraju, dež je padal na polno, ona pa je spila kozarec vina ob kosilu. Dobila je leto dni zapora. Več kot ona zagotovo ne morem dobiti, sem se tolažila pred sodnico, saj nisem nikogar ubila. Na mojo srečo je podobno razmišljala tudi sodnica za prekrške, zmedena sem bila ob njenem uvodu, ko je govorila o olajševalnih okoliščinah in podobem. »Nimam olajševalnih okoliščin,« sem rekla. »Žal.« »Pred nekaj meseci sem brala v časopisih, da vam je umrl otrok,« je rekla potem sodnica. Ehm, ja. Umrl je, ja. »Zakaj tega niste povedali na sodišču?« me je vprašala s široko odprtimi očmi. Nekaj sem zamomljala, oči so se mi napolnile s solzami.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 5, 4. februar 2025.
