Med prazniki smo si izrekli veliko lepega in v srce segajočega, slavni dirigent Riccardo Muti nam je ob Dunajskem novoletnem koncertu tako poudarjeno zaželel MIR, BRATSTVO, LJUBEZEN. Da ne omenjamo papeža, domačih in tujih politikov, vseh sort bogatašev in vplivnežev nasploh – same lepe in tolažilne besede, da usmiljenja do vseh tistih, ki so v hudih stiskah, niti ne omenjamo. Televizijski dnevniki so bili polni praznovanja, ognjemetov in skokov v mrzlo morje, le tu in tam se je nekje na koncu pokazal kakšen kratek prizor otrok v Gazi, ki s posodami v rokah moledujejo za zajemalko riža, zraven pa še bežna številka, koliko Palestincev so tisti dan pobili. 2. januarja jih je bilo 47.
Očitno postajajo muslimani glavna svetovna težava, saj takoj ko kje kaj strmoglavi, poči, ko se komu strga in zapelje v množico – iščemo muslimanske teroriste. Čeprav je bil Črnogorec, ki je med prazniki postrelil dvanajst ljudi, skoraj gotovo pravoslavec. Zdravnik arabskega rodu iz Savdske Arabije, ki je na božičnem sejmu v Nemčiji zapeljal v množico (pet mrtvih, 200 ranjenih), je bil celo proti islamu in občudovalec nemških skrajnih desničarjev … zmeda, kajne?
Svojevrsten prispevek k populizmu, ki zadnja leta povsod po svetu spravlja na površje skrajne desničarje, je besedilo, ki se valja po družbenih omrežjih. Nekako takole gre: muslimani niso srečni v Gazi, Libiji, Maroku, Jemnu, Iraku … Kje pa so srečni? V Nemčiji, Franciji, Angliji, na Nizozemskem, v Skandinaviji … celo v Sloveniji in na Hrvaškem. Skratka, srečni so v državah, ki niso muslimanske. In koga krivijo za svojo nesrečo? Ne islama, ne svojega vodstva ali samih sebe, krivijo države, v katerih so srečni. In jih želijo spremeniti, da bodo kakor države, iz katerih so prišli, ker tam niso bili srečni. Mnogi prejemniki tega zlobnega in nesramnega pamfleta ne razumejo, za kaj gre, ampak takoj vzdihnejo: muslimani nas bodo preplavili in pokorili, ljubi bog. In ga pošljejo naprej. To počnejo tudi precej izobraženi ljudje, vendar so pozabili vso zgodovino, ki so se je nekoč piflali in ki precej jasno analizira, kdo je prvi vdrl h komu, kradel naravna bogastva, nastavljal marionetne režime in iztrebljal ljudi – kakor da so živali, pa še te so, vsaj zadnje čase, zaščitene. Mi smo bili zavojevalci, beli, povečini ene od krščanskih veroizpovedi, iz Evrope in Amerike. Večina današnjega begunstva je povezana z nami in našo požrešnostjo. In z miselnostjo, da nekateri ljudje – niso ljudje.
To pravi tudi izraelski novinar Gideon Levi, splača se ga poiskati na spletu, tudi v Sloveniji je že gostoval. Prejemnik številnih (predvsem tujih) stanovskih nagrad je izraelskemu vodstvu pa tudi ljudstvu trn v peti, saj pojasnjuje, kako od rojstva naprej otrokom razlagajo, da so izvoljeno ljudstvo in da jih prav zato vsi sovražijo. Otrokom ne vcepljajo le strahu pred drugimi, ampak tudi zavest, da drugi niso ljudje. Pravi, da ko je nekoč napisal, da se Judje vedejo do Palestincev, kakor da so živali, je prejel nekaj protestov od organizacij za varstvo živali …
Ljudje smo čudne, precej narcisoidne živali, hitro namreč popredalčkamo druge in se potem do njih obnašamo sovražno ali vsaj pristransko. V razred nižje smo sposobni spraviti svoje ljudi, manj premožne, manj izobražene, celo sodelavce in družinske člane. V še nižjih razredih se znajdejo ljudje iz drugih okolij, drugačnih veroizpovedi, da o barvi kože niti ne razpravljamo, no, čisto v zadnjem razredu pa so begunci. Ki so večinoma res muslimani. In? Bomo svoje otroke vzgajali v strahu in sovraštvu do njih, kot to počnejo Izraelci, ali pa jih bomo sprejeli, kakor smo že številne – in kakor so sprejeli na tisoče Slovencev po svetu, tudi v muslimanskih deželah?
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 1, 7. januar 2025.
