Zanos in nemoč
Tiste vesele, pozitivne me napolnijo z radostjo in tisti dan v resnici letim ter sem presneto hvaležna, ker lahko opravljam svoje delo, pa spet pride teden, ko si razbijam glavo, ker sem samo pripovedovalka – in ne naredim dovolj, da bi se glas o problemu razširil, da bi se kdo še dodatno angažiral in pomagal. Recimo babici in dedku, ki vnuka nista videla že dobrih sedem let. Obrnila sta se na vse mogoče institucije, angažirala odvetnika, najela detektiva in naposled prišla še do mene, Janine novinarke. Kaj lahko storim drugega kot poslušam, napišem žalostno zgodbo in s tem (morda) nagovorim koga, ki bi se za stara starša in vnuka, ki ima pravico do stikov z dedkom in babico, še bolj vneto zavzel? Žal se ni prav nič premaknilo. Otroka ni in nihče ne ve, kje je.
Ko kakšen dan še posebej goltajo črne vesti in nerazpoloženost kakšnega sogovornika, energijo pa ti pije posedanje pred računalnikom, ko pravega zanosa za pisanje ni od nikoder (pač nismo stroji!), me »rešijo« sogovorniki iz rubrike »52 mladih 52 vprašanj Sloveniji«. Vedno znova me mladi, čeprav niso vsi optimistični glede svoje prihodnosti, spravijo v boljšo voljo. Verjetno je to ta opoj mlade energije, kajne? Ne znam povsem razložiti, ampak zame so pogovori z njimi zdravilni. Jih je pa precej težko poiskati, zato vas vabim, da nam pomagate s svojimi predlogi (marija.selek@jana.si). Vesela jih bom!
Marija Šelek
***
Od neusmiljenega sodnika do dobre pastirice
Ko mi je proti koncu septembra urednica povedala, da prihaja v Ljubljano hrvaški frančiškan, ki menda dela čisto zaresne čudeže, sem našpičil uhlje. Moj naspidirani razum hrepeni po razsvetljenju, ki bi vtaknilo palico med pobezljalo kolesje, in tako sem k maši, na kateri naj bi »fra« Ivo Pavić iz Hercegovine nezanikljivo potrdil obstoj božanskega, šel z glavo, ki ni bila zgolj odprta, temveč je v njej igrala koračnica v dobrodošlico ponovno najdeni transcendenci, čez jarek med možganskima polovicama pa sem za boga pregrnil rdečo preprogo.
A žal se me Pavićeva čudodelnost ni dotaknila; možaku nikakor ne morem oporekati karizmatičnosti, toda njegova bombastična, neusmiljena retorika me je bolj kot na blagega pastirja spominjala na – naj mi bo odpuščeno – Franja Tuđmana. Sicer sem jasno začutil nevidno silo, ki je delovala po patrovih hipnotičnih besedah, odrešitve pa po njej nisem bil deležen, in to sem – z obžalovanjem! – tudi zapisal v reportaži z dogodka. Dobra dva tedna pozneje se mi je po mailu oglasila gospa Alenka, ki je v zapisu začutila krivico; gospa še malo ni bila nestrpna ali žaljiva, bila je preprosto razočarana. Take situacije lahko hitro prerastejo v ideološke spore, ki so do nevzdržnega zasmradili ozračje v državi, zato sem se potrudil, da sem ji odgovoril karseda spoštljivo, iskreno in argumentirano – in preden sva se zavedela, se je najino dopisovanje razraslo v medsebojno priznavanje in spoštovanje sočloveka v vsej njegovi/njeni celovitosti. Da si seževa v roko, ko se nekoč srečava, sva si obljubila. In tako sem na koncu vendarle dobil čudež, za katerega sem gospe Alenki še danes hvaležen; ona je ena izmed dobrih pastiric, po kateri je name delovala ljubezen.
Vasja Jager
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 53, 30. december 2024.
