Tisto popoldne, ko sem se spravila k pisanju, so sporočili, da so našli truplo pogrešanega madžarskega planinca, njegovo partnerko pa so na srečo že prej spravili v dolino živo in celo. Štiri dni je petdeset kamniških gorskih reševalcev bredlo po snegu in viharju, namesto da bi uživali božične praznike. Niso vprašali, kdo bo plačal reševanje, in niso komentirali, zakaj za vraga ljudje rinejo v hribe po slabem vremenu. Takšne nesebične akcije nas zmeraj vznemirijo in ganejo, saj nam zagotavljajo, da če se nam zgodi kaj hudega, bodo prišli na pomoč vsi – gasilci, reševalci, sosedje, sorodniki, nevladne organizacije in država, karkoli že to je. Ta kultura medsebojne solidarnosti je vgrajena v nas in lahko smo srečni, da jo imamo; povsod ni tako. Jo lahko zapravimo? Za zdaj najbrž ni pretirane nevarnosti, toda če se bomo zapirali vase in se ljubili predvsem z računalniškimi programi, se nam ne obeta nič dobrega. Mladenič, ki mi je nedavno pozno zvečer pomagal rešiti napako na računalniku, me je vsekakor spravil na čudne misli. Vprašala sem ga namreč, ali se sploh kdaj sname s spleta. Je rekel, da ne. Računalnik da ga še ni razočaral, ljudje pa. Hm.
Niti ne tako neumno vprašanje je, ali naj se izogibamo življenju, da ne bi doživeli razočaranj. Vsako tveganje nas lahko lopne po glavi, pa naj gre za novo službo, svežo ljubezen ali restavracijo, ki je še nismo preizkusili. Če zrezek ne bo dovolj mehak in okusen, nas bo to neznansko potrlo? Ali razkurilo? Trenutno lahko prebiramo na desetine napovedi, kaj vse se utegne zgoditi naslednje leto, celo datum smrti britanskega monarha je napovedan, da o vojnah in ekonomiji niti ne govorimo. Slovenski zet, ki ga sploh še ni v Beli hiši, na veliko razlaga, kako bo zavzel Grenlandijo, Panamski prekop pa tudi Kanado. Tamkajšnjega predsednika je novembra povabil na kosilo in odtlej ga ne kliče več predsednik, temveč guverner (51. države ZDA?). Na drugem koncu Putin fantazira o Poljski, Moldaviji, Pribaltiku … Bogovi so padli na glavo in kakšna je naša vloga v političnem kaosu, ki se mu zaradi mrkov in retrogradnega položaja planetov v letu 2025 (tako astrologi) pridružujejo še potresi, poplave, požari ter epidemije? Naj kar pobegnemo nekam na varno (kje, lepo prosim, pa to je?) in čakamo na konec sveta?
Če malce pogledamo lanske napovedi za leto, ki se izteka, niso bile kdo ve kako dobre. Pa smo ga večinoma nekako preživeli, nekateri celo zelo lepo in srečno. Ne moremo vplivati na ravnanje Trumpa in nič manj zmešanega Muska, lahko pa podpremo naša družbena gibanja, ki se borijo za več socialne države in več enakih možnosti za vse. Predvsem pa – kaj je sploh sreča, kje jo iščemo? Če mislimo, da so to le veliki dobitki in pomembni uspehi, pospremljeni s slavo in medaljami, potem nimamo veliko možnosti, da smo pogosto dobre volje. Če pa smo veseli kozarčka s prijatelji, nasmeha postarane sosede, ki ji pomagamo na avtobus, zmage priljubljenega športnika ali lepe ocene, ki jo je dobil vnuk v šoli, smo sreči zelo blizu. In če znamo ceniti drobne utrinke, ki nas razveselijo, najbrž tudi lažje opravimo z velikimi problemi, kadar nas doletijo. Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek trdi, da se je optimizma mogoče naučiti. Namesto da na slabe novice reagiramo s paniko in črnogledostjo, poiščemo najboljšo možno rešitev za problem. Tako nekako. Zaželimo si torej, da bi se v novem letu naučili optimizma, kajti potem ne bi tacali po sreči, ki je morda zelo blizu nas!
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 53, 30. december 2024.
