No, in ko tako mahava z Zvezdano, se na koncu pomola nenadoma pojavi ženska postava.
Dolgi lasje ji plapolajo v vetru, ko stopa proti nama, premika se nežno in graciozno kot pavica, ki se zaveda svoje nekonkurenčne lepote. Oblečena je v nekakšen pisan pare, ki se ji kot druga koža lahno ovija okoli vitkega telesa, poleg nje skaklja punčka, ki nima več kot pet let. S širokim nasmehom lepotica hodi naravnost proti nama in maha. Zmedeno pogledam Zvezdano, ki vstane in jo veselo objame. Krasotice ne poznam, sem jo pa že večkrat videla na eni od slovenskih televizij, kjer vodi oddaje o zdravju. Jasmina … ne vem točno, kako se piše, in zdaj to niti ni toliko pomembno, se z Zvezdano dobro pozna, pogovarjata se kot stari prijateljici ter preštevata ljudi na otoku, ki jih obe poznata: »Si videla tega in tega? Ja, tudi on je tukaj letos. Ne, ni je, je že šla domov …« Jaz ne poznam nikogar od teh njunih znancev, zato molčim, delam grimase in mežikam deklici, ki se očitno dolgočasi ob našem pogovoru. »Bosta šli k Danku, kajneda? Vaju že čaka,« reče Jasmina počasi in z belo, dolgo roko elegantno zamahne nekam čez zaliv, k hiškam, ki se na drugi strani otoka skrivajo v senci med drevesi. »Danko?« reče Zvezdana presenečeno. Jaz ne rečem nič. »Ja, Danko,« reče Jasmina, se nasmehne in pokaže biserni nasmeh, ki se ga ne bi sramovala nobena hollywoodska zvezdnica. Občudujoče zrem vanjo, že dolgo nisem srečala tako lepe in samozavestne ženske, vsaka njena beseda in kretnja se mi zdita očarljivi ter prefinjeni. S pogledom nehote zdrsim po svojem telesu, polnem vidnih in nevidnih brazgotin. Na sebi imam kratke hlače iz jeansa in razvlečeno majico, primerno za valjanje po starem lesenem pomolu, lase imam zmečkane od morske vode in spete v neugledno figo. Zvezdana je videti malček bolj urejeno od mene, ne vem točno, kako ji to uspeva, a je vedno takšna. Občasno jo opazujem in moram reči, da ne poznam igralke, ki bi bila v svojem zasebnem času tako pridna in delavna. A prav tako tudi ne poznam nobene pridne delavke, ki bi bila občasno tako odlična igralka. Seveda se ob njuni karizmi počutim kot Pepelkina starejša polsestra, ampak tako se pogosto počutim. Sploh če sem v družbi lepih, izobraženih in samozavestnih žensk.
»Pojdita,« naju Jasmina z rokama skoraj napodi s pomola, »Danko vaju čaka.« Z Zvezdano se spogledava in brez upiranja avtomatično odpraviva čez zaliv k neznanemu moškemu, ki tam nekje na neki terasi čaka prav naju. Nerodno se hihitava, pojma nimava, kaj naju čaka. Kakšen Danko? Kdo je to? Zakaj bi nekdo čakal na naju, če v resnici nihče ne ve, da sva na tem zabačenem otoku? Po približno pol ure hoje prideva na drugo stran zaliva in zreva v hiše, ki so se močno oprijele strmega hriba nad obalo. Vse spijo, na večini oken so rolete spuščene, očitno ni nikogar doma. Poletja je konec in lastniki počitniških hiš so se vrnili v svoje običajno življenje. Hiše na otoku so zaklenili in zdaj, tako prazne in žalostne, čakajo na prihod naslednjega poletja, ko se bo v njih zopet razlegal vesel dopustniški smeh. Vse hiše spijo, razen ene, ki nama takoj pade v oči. Na terasi stoji visok sivolas moški, ima rahlo daljše lase, ki se mu vihajo okoli vratu. Nemo naju opazuje, ko se plaziva po hribu k njegovi hiši. »Kdo je ta moški,« šepnem Zvezdani. »Ga poznaš?« »Ne,« reče, »pojma nimam, kdo je to. Ampak če je Jasmina rekla, da čaka na naju, potem bo že tako.« In res naju Danko pričaka pred svojo hišo, objame naju z nasmehom, kot da se poznamo najmanj sto let, in naju povabi na kozarec vina. Redko zavrneva takšno povabilo.
Kasneje sedimo na njegovi veliki terasi s pogledom na zaliv, trije neznanci, ki se pogovarjajo kot stari prijatelji. Sama ne govorim veliko. Besede, ki ne pridejo iz mene, obvisijo v zraku, kot ščipalke na prazni vrvi za obešanje perila. Zvezdana in Danko vodita pogovor o vsem in vsakomur, jaz pa sedim na stolu kot prikovana, strmim vanj kot »napaljena« pubertetnica oziroma kot bi prvič v življenju videla moškega. In to zelo privlačnega. Res je lep. Ne manekensko lep ali lep kot slika, to ne. Ima pa neko klasično moško lepoto, kot recimo Clint Eastwood v filmu Najini mostovi (te svoje privlačnosti se je dobro zavedal) in neko spokojno energijo, ki me vleče k njemu in hipno osupne. Grozno sem razočarana nad svojim obnašanjem. Ponavadi se ne obnašam tako nezrelo, ko srečam kakšnega privlačnega moškega. Kaj se dogaja z mano? Menda se nisem zaljubila. Na prvi pogled, je to sploh mogoče?
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
