Pred kratkim sem obsedela pred TV-zaslonom. Nemčija, leto 1945. Starša, zagrizena nacista, sta v zaporu in njuna najstnica se, da bi preživeli, s petimi mlajšimi sorojenci odpravi na tvegano pot k stari mami. Nekam proti Hamburgu. Čez drn in strn. Mimo vseh kontrol. Preko zaprek ji pomaga mlad Jud, bivši taboriščnik. A mene je najbolj prevzelo, da v takrat povsem razsuti Nemčiji domala nikjer niso naleteli na zaprta vrata. Večina Nemcev je takrat še vedno objokovala ljubljenega firerja, pomanjkanje je bilo popolno, ljudje jih niso bili veseli, a brez skorje kruha jih niso pustili. In ob tem se mi je utrnila misel na sedanjost. Našo, tukaj in zdaj. Koliko človečnosti je danes še v nas? Kaj bi jaz ali vi naredili, če bi se pred vrati znašla skupina lačnih neznancev? Bi jih spustili na toplo? Ali bi rekli, počakajte, zaklenili vrata in šli iskat kaj primernega? Ali niti tega ne? Tudi sebe sprašujem.
Odraščala sem pri starih starših v Prlekiji. V stari, s slamo kriti kmečki hiši. Dolgo niti elektrike ni bilo. Hiša nikoli ni bila zaklenjena. Tudi ko so bili vsi na polju, v gorici, v gozdu, ne. Pa so tudi takrat reveži hodili od hiše do hiše in prosili za vbogajme. Danes nas varujejo ključ, senzorji, kamere … Vedno bolj se zapiramo.
A preživeli bomo le kot skupnost, kot človeštvo. Ali pa nas ne bo. Nihče normalen si ne želi vojne. A so vedno bližje. Berem, da lahko poči tudi vi Moldaviji. Še ena spotika med Rusijo in EU. V Sloveniji pa imamo tako neodgovorne politike, da kakšne dodatne vojne niti ne potrebujemo. Ne dvomim, da bo na naslednjih volitvah ponovno zmagal kak »nov« obraz. Ker pri nas se vsi razkrinkajo že po letu ali dveh. Dokler je kazalo, da bo drugi blok neusahljiv vrelec zaslužka in političnih točk, so bili vsi za. Potem so si v enem dopoldnevu premislili. Nenadoma niti SDS, ki je prva in stalno projekt zagovarjala, ni imela nič več z njim. Drugi pa tudi ne. Fej in fuj. Samo za denar in za politične točke gre. Smo sploh za koga od njih še kaj več kot davkoplačevalci?
JEK 2 je gromozanski projekt, ki ob upanju na luč in delujoči zamrzovalnik tudi nam laikom vzbuja dvome. Gregor Golobič opozarja, da bi lahko financiranje takega projekta ogrozilo samostojnost države. Ko nekdo, ki projekt zagovarja, pravi, da bo stal 10 ali pa morda 15 milijard, morajo goreti vsi alarmi. Sploh razumemo, za koliko denarja gre? Primerjava. Celotni letošnji proračun je težak 16 milijard evrov. Si lahko privoščimo JEK 2? Z referendumom ali brez njega? Si pa seveda nihče od nas ne predstavlja življenja brez elektrike. Verjemite, niti tisti ne, ki letajo z enega na drug protest proti vetrnicam, poljem sončnih elektrarn, pretočnim elektrarnam, hidroelektrarnam, termo-, plinskim, JEK-u ... Eno je na protestu peščice pol ure mahati s plakatom, drugo pa občepeti doma brez luči, vode in gretja. Vedno sem presenečena, da teh protestnikov proti vsemu moji spoštovani kolegi nikoli ne vprašajo, kako bi oni sebi in nam ob vseh teh »proti« vendarle zagotovili luč. In vse drugo, kar se brez elektrike ustavi. Kaj pravite, koliko bi jih odgovorilo?
Mimogrede, trenutno 40 delujočih jedrskih elektrarn planetu zagotavlja deset odstotkov vse elektrike. A bo leta 2030 650 milijonov ljudi še vedno živelo brez nje.
Če pa naši politiki kaj znajo, znajo preusmerjati pozornost. Takoj po preklicu referenduma je Janša, sicer njegov prvi pobudnik, objavil, da se SDS zaradi žalitev, sovražnega govora in nestrpnosti Urške Klakočar Zupančič ne bo več udeleževala njenih kolegijev. Pa ravno on o žalitvah, nestrpnosti in teh rečeh!? V sili vrag pač tudi muhe žre.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
