Slovar med drugim razloži, da beseda dvigniti pomeni tudi premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega, dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost … Jaz najprej pomislim, kolikokrat smo s sestrami dvigovale mamo, ko je kje obležala opita. Ne, tega ni niti prosila, niti zahtevala, niti zmogla. Želele smo si, da bi očetove sive, ledene oči videle samo to, da spi. Največkrat neuspešno, potem je nastal pač kraval, ki si ga je težko zamisliti. Ampak danes ne bi nič o tem!
Se še spomnite, kolikokrat so se vaši otroci, ko so bili še res majhni, ustavili sredi ceste in stegnili roke proti vam? Češ, dvigni me. Nesi me. Včasih z besedami, včasih pa samo s pogledom. In ste pomislili na to, da jih najbrž ne bolijo noge (tako bi povedali otroci), ampak se jim pač ne ljubi več hoditi. Ste kdaj pomislili, da se morda želijo samo preprosto stisniti k vam? Ali pa da želijo videti velik svet iz druge perspektive? Da morajo oni gledati svet vedno od spodaj navzgor, pa ne samo svet, tudi vaš obraz?
Včasih lahko koga dvigne iz stiske samo lepa beseda. Včasih objem. Morda lepa misel, pismo, sporočilo, dobra knjiga, pohvala … Ali pa stisk roke, pa lepa glasba, pesem … Kot je tista pesem irskega pisatelja Brendana Grahama, ki je postala popevka, kot bi rekli bolj natančni. Gre nekako takole: dvigneš me, da lahko stojim na nogah, dvigneš me, da lahko stojim na gorah, dvigneš me, da hodim po razburkanem morju, močan sem, ko sem na tvojih ramenih … Ja, za vse to se starši trudijo in vse to naredijo za svoje otroke. Dejansko in v prenesenem pomenu. Ko sem bila zadnjič na nekem slikanju, se je zdravnik čudil, kako krivo hrbtenico imam. Ne da bi vedela, za zdaj še k sreči, hehe. Zato še vedno lahko dvigujem Janeka in sebe.
In Janek ima neznansko srečo, da pozna ljudi, ki ga lahko dvignejo.
Sinoči je bila v Tolminu prireditev, ker je Janekov delovni center praznoval štirideset let. Lahko mi verjamete, da sem v svojem življenju videla že veliko različnih prireditev, v belem mestu in skoraj povsod po državi. Ta pa je bila zagotovo nekaj posebnega. Zame in za res veliko dobrih ljudi, ki so napolnili veliko dvorano, pa še je bilo premalo prostora.
Ob prihodu v dvorano se je Janek ločil od mene in odšel k prijateljem. Potem sem ga spet zagledala na velikem odru. Igral je na viseče zvončke. Ponosno je stal tam, ni ga zmotil prostor niti množica ljudi, niti se ni ustrašil naloge, ki je bila pred njim. Še lani je ob takšni priložnosti kar sklonil glavo in zaprl oči ter izginil. Letos pa takole! Malo je pazil na Vesno, kdaj mu bo dala znak. Vmes pa je imel še čas, da se je nekoliko ozrl okoli sebe, si zataknil majico za hlače in poravnal pulover, malo pogledal v prvo vrsto pod odrom, kjer so sedeli ljudje iz ministrstva, pa župani …
Potem se je Vesna nagnila k njemu in mu dala znak, da je zaigral … zmogel je, odgovorno je opravil dogovorjeno nalogo in dvignil roke. In potem še enkrat. Kako je bil ponosen! Prav videla sem, kako se je energija od Vesne prelila do Janeka: naklonjenost, navdušenost, pomoč, veselje … In Janek je prav poletel. Medve s Cilko sva tam nekje na sredini dvorane ploskali in vzklikali, kot da je na odru Julio Iglesias, haha. No, pa z nama tudi vsi drugi v dvorani.
Tako so Vesna in vsi gledalci v dvorani dvignili Janeka. Eni namerno, drugi nenamerno, vse skupaj pa je Janeku dvignilo samozavest. Zganila so se srca, tisti trenutek v očeh ljudi ni bilo vprašanj, nelagodja, bila je priložnost, da so se Janek in vsi drugi gledali iz oči v oči. Trenutek, ki bo za vedno zapisan v njegovem in mojem spominu.
Na koncu sem v gneči poiskala Janeka in Cilko, ki se je nekako dokopala do dveh koščkov rojstnodnevne torte, in smo se umaknili za vogal do nekega bara. Na terasi so med drevesi gorele girlande lučk, na mizico smo položili koščke torte in jo poskusili. Odlična je bila! Janek si je zaželel sok. Dala sem mu desetak in ga napotila, naj gre v bar in ga kupi. Brez pomisleka se je odpravil, slišala sem, ko je naročal: »Soka bi.« Za šankom sta bila mlada deklica in fant. Naštela sta mu okuse, izbral je breskev. Potem se je vrnil na teraso s sokom in celim desetakom. Odšla sem za šank in prosila za račun. Pa sta mladenič in mladenka povedala, da sta sok Janeku podarila. Bila sem ganjena. Rekla sem jima, da sok z veseljem plačam in prav tako z veseljem sprejmem njuno prijazno darilo.
Dež je ponehal, bil je topel, lep večer, poln novih spoznanj o Janeku, ljudeh in o sebi.
Naslednje jutro sva šla v trgovino in kupila malo sladkarij, da jih je Janek odnesel v delovni center, torej praznovalcu, hehe. Pred nama je v vrsti stal starejši gospod, in ko je pospravljal v vrečko svoj nakup, je vzel čokoladico in jo podaril Janeku. »Ta čokolada je zate,« je robato rekel. Vsi smo se ozrli k njima, obrazi ljudi so se zmehčali in prikazali so se nasmehi.
In moj Janek je navdušeno vzkliknil: »O, hvala!« Vam povem, da se je slišalo tako, kot da se mu je izpolnila življenjska želja, hehe.
Jaz pa sem vedela: spet je nekdo opazil Janeka, ga videl in dvignil … Čokolada in sok sta samo spremljava, bistvo je v odnosu.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
