"Moja sestra je zbolela. Hudo zbolela, zdravniki ji napovedujejo še leto, leto in pol. Je tik pred 60. rojstnim dnem, hodi še v službo, ima dva otroka, oba zaključujeta študij. Najini starši so še živi, hvala bogu sta, skoraj devetdesetletnika, še zelo pri močeh in še živita sama ter skrbita sama zase. O bolezni je povedala samo meni, in kar je še huje, prepovedala mi je o tem povedati komurkoli. Ko bo postalo tako hudo, da bolezni ne bo več mogla skrivati, namerava storiti samomor. Tudi meni je za svoje stanje povedala nekaj mesecev po diagnozi. Njen argument za tako odločitev je, da noče nobenega od domačih obremenjevati, noče, da otroka skrbi, skrbi jo, da bi očeta in mater njena bolezen zelo prizadela. Govorim ji, da bo, če bo uresničila svojo namero, potem zanje še huje, ker jim bo vzela možnost, da bi se poslovili od nje, in da mi je naložila ogromno breme, zaradi katerega ne morem spati. Vedno sva si bili blizu in si krili hrbet, vedno sva bili tesni zaupnici, a to zdaj je zame preveč. Ona pa vztraja in pravi, da ji te zadnje želje ne smem odreči. Zdi se mi sebično od nje, ko je ne bo več, bom jaz še vedno tu in bom morala živeti z zavestjo, kaj sem zamolčala njeni družini in najinim staršem. Kaj bi vi naredili v takem položaju? Hvala vam za odgovore."
- Adrijana
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
