Odločitev iz leta 1991, da bomo Slovenci in Slovenke imeli svojo državo, je bila nedvomno zgodovinsko pravilna. Danes je Slovenija ugledna in dobro razvita članica Evropske unije, življenje v njej pa je udobno in varno – povečini. Kajti čeprav nam še zdaleč ne gre slabo in čeprav naraščajoče razočaranje nad mlado državo ni upravičeno, ne moremo mimo dejstva, da bi lahko, pravzaprav moralo biti precej bolje. Relativno visok življenjski standard je v veliki meri posledica podedovanih industrijskih in tržnih prednosti našega prostora ter prislovične marljivosti njegovih prebivalcev. Ta standard pa vendarle ne zadostuje, da bi zapolnil čedalje očitnejše vrzeli razvojnega modela, ki smo ga prevzeli leta 1991 in ga doslej nobeni od vlad kljub neštetim reformam ni uspelo izboljšati.
Danes smo pred zlomom dveh ključnih družbenih podsistemov, zdravstvenega in izobraževalnega. V naslednjih letih se nakazuje resna kriza še tretjega, in sicer pokojninskega sistema. Stanovanjska politika je docela zavožena, na okoljskem področju smo še zelo daleč od tako opevanega zelenega prehoda, v zunanji politiki smo se že davno odrekli jasni identiteti in pokončni drži ter pristali na vlogo »potrčka« zahodnega kolonializma. Dobršen del gospodarstva je v rokah tujcev, kar je ostalo v domači lasti, ne premore resnejšega ekonomskega potenciala za širjenje na tuje trge, temveč smo se iz ekonomskih zavojevalcev Balkana sami spremenili v prevzemne tarče za hrvaški in srbski kapital. Od enotnosti, ki nas je krasila leta 1991, je ostalo bore malo, volilno telo je strogo polarizirano po ideoloških linijah, ki jih utrjujejo politične elite, te pa s tem le prikrivajo svojo nesposobnost za oblikovanje ekonomsko vzdržnega, socialno pravičnega, ideološko nevtralnega razvoja.
Drugače povedano: Slovenija namesto ideologije potrebuje vizijo, namesto politikov pa državnice in državnike. Na to je nedavno v tekstu za Sobotno prilogo časnika Delo opozoril politolog Zlatko Šabič, ki je zatrdil, da smo še do nedavna dejansko imeli človeka s takšnim potencialom: Anito Ogulin, predsednico Zveze prijateljev mladine Moste-Polje. Zares, Anita Ogulin je bila ženska, ki je premogla moralne odlike, skromnost, sočutje ter razumsko in čustveno inteligenco voditeljice, predvsem pa je v desetletjih požrtvovalnega dela na terenu dokazala, da zmore mobilizirati ljudi za doseganje skupnega dobrega. Vedno bolj razočarana nad zablodami slovenskega kapitalizma se je po Šabičevih besedah namenila oblikovati gibanje, ki bi združevalo vse, ki so pri svojem razvoju prejeli pomoč iz programa Botrstvo. To so ljudje, ki so se s pomočjo sočloveka uspeli dvigniti nad revščino in nasilje, marsikateri pa je nato dosegel visok položaj v gospodarstvu, znanosti, zdravstvu in tudi v politiki. Če bi vsi ti sposobni, prekaljeni in čuteči ljudje izstopili iz sence svoje preteklosti ter se združili, bi utegnila nastati politična opcija, ki bi dejansko lahko postavila Slovenijo na pravo pot.
Kapitalizem žre naše otroke
»V obdobju po osamosvojitvi, v razvpiti tranziciji, sem iz prve roke spremljala, kako so množice ljudi ostajale brez služb, kako so padali skozi dno srednjega razreda, kako so ostajali brez vsega, samo s krediti, ki so jih podeljevale banke in zadruge,« je Anita Ogulin v enem številnih pogovorov, ki k sreči ostajajo dokumentirani na posnetkih, zaupala piscu teh vrstic.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
