Verjetno se vam bo zdelo malce nenavadno, da članek o drevesih v slovenskih mestih začenjamo na povsem drugem koncu sveta, vendar je zgodba z Daljnega vzhoda preveč povedna, da bi jo izpustili. Leta 1990 se je oblast japonskega mesta Fukuoka znašla v resni zagati: mestna uprava je nujno potrebovala novo stavbo, toda kompleks bi požrl polovico mestnega parka in prebivalstvo je seveda skočilo najprej v zrak, nato pa na ulice. Fukuoški mestni očetje so zato priredili arhitekturni natečaj in nanj privabili ugledne arhitekturne biroje z vsega sveta, ki naj bi rešili težavo in pomirili narod. Zmagala je zamisel argentinskega arhitekturnega mistika Emilia Ambasza, ki je od začetka svoje kariere sanjaril, da bo postavil zgradbo »sredi gosto naseljenega mesta, v kateri boš samo odprl vrata in že se boš znašel sredi vrta – ne glede na to, v katerem nadstropju živiš«. Tako je v samem srcu finančnega in upravnega središča Fukuoke nastala znamenita stavba ACROS, 14-nadstropni kompleks, v katerem človek in narava bivata v zglednem sožitju.
Zgrajen je v terasah, po katerih se razprostirajo pravi pravcati gozdički in parki s tolmuni ter slapovi, na skupaj 5.400 kvadratnih metrih zelenih površin pa raste čez 50.000 rastlin več kot 120 vrst. ACROS je svojevrstna reinkarnacija znamenitih babilonskih visečih vrtov, ki so v antiki veljali za eno od sedmih svetovnih čudes. Odveč je poudarjati, da je bil projekt popoln uspeh: prebivalstvo je takoj vzljubilo zgradbo, s katero se je njihov ljubljeni park ne le ohranil, temveč dobil celo novo razsežnost, arhitekt Ambasz pa je za uresničenje svojega sna pobral vse mogoče nagrade in navdihnil številne posnemovalce. Dotlej je bila »zelena arhitektura« omejena na posamezne prebliske, z ACROS-om pa je postala resnično privlačna. In tako zdaj po mestih po vsem svetu postavljajo tovrstne ekosisteme v betonu in na veliko zasajajo drevesa. Leta 2014 je v Milanu zrasel kompleks dveh nebotičnikov Bosco Verticale, na katerih raste več kot 800 dreves; projekt so zasnovali v arhitekturnem biroju Boeri, kot so zapisali, so želeli z njim »uresničiti sodobno utopijo trajnostnega razvoja v svetu, izčrpanem od podnebne krize«.
Na ta način se človeštvo spet vrača k svojim, khm, koreninam, mesta pa odplačujejo svoj dolg do okolja. Ta dolg je milo rečeno gromozanski: urbana območja pokrivajo komaj 2,5 odstotka Zemljine površine, pa vendar na njih nastane kar 70 odstotkov vseh emisij ogljikovega dioksida, s katerim smo zažgali planet. Mesta dušijo zelenilo z betonom, zastrupljajo zrak z izpusti iz industrije in prometa ter srkajo ogromne količine energije. Letošnjega aprila je mednarodna skupina okoljskih inženirjev in urbanistov iz Velike Britanije, Avstralije in Francije izdala izsledke svoje študije, v kateri so z matematičnimi modeli proučevali dinamiko rasti Londona in Sydneyja. Njihov zaključek: človeška naselja se čez Zemljo širijo na način, ki srhljivo spominja na razvoj rakavih tumorjev.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
