Kot prilepljeni so sedeli na svojih sedežih in strmeli v zaslone, nihče ni niti pogledal skozi okno ali streho, pogledali pa se niso niti med seboj ali kaj spregovorili. Kot da so izgubljeni v vesolju, vsak v svoji kapsuli, ki jo premetavajo kozmični viharji.
Na ta prizor se spomnim zmeraj, ko so povzročitelji različnih tragedij otroci, ki načelno za svoja dejanja niso krivi, ker pač zaradi mladosti ne morejo biti odgovorni. Prejšnji teden ste lahko gledali v Tedniku in prebrali v Jani pogovor z ravnateljevo hčerko, njen oče je pred desetletjem naredil samomor, ker ga je neki dijak v šolskem kabinetu zasačil med spolnimi igricami z učiteljico – in posnetek naložil na medmrežje. Sledile so dvotedenske medijske orgije, ko je vsak elektronski portal, ki da kaj nase, obilno svinjal in komentiral to »nezaslišano« dejanje, pa tudi radio, televizija in časopisi so pristavili svoj lonček. Nekateri, da ne bo pomote. Drugi smo se poročanja in modrovanja o tem vzdržali, saj je bilo vsakemu normalnemu uredniku jasno, da gre za uničevanje življenj z dolgoročnimi posledicami, in to zaradi razloga, ki je blizu vsem, ki smo krvavi pod kožo. Le koga kdaj ne zanese? Kako je že rekel Kristus drhali, ki je hotela kamenjati prešuštnico? »Naj prvi vrže kamen tisti, ki ni grešil …« Častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije je imelo takrat veliko dela s škodoželjnimi objavami in v vseh primerih je presodilo, da objava ravnateljeve avanture nikakor ni bila v javnem interesu, torej so kodeks kršili vsi, ki so to počeli. Ravnatelj je javni linč sam prekinil s kosom vrvi, njegova hči pa je s svojim razmišljanjem v knjigi poskušala vsem dopovedati, kaj s takšnimi posnetki, objavami in komentarji povzročajo. Posnetek intimnosti med ravnateljem in učiteljico so sicer zbrisali, še zmeraj pa je mogoče na medmrežju brez težav najti sliko iz dotičnega porniča – z vsemi ogabnimi komentarji vred. Upam, da bo omenjena knjiga zašla v šole in da se bodo o tem, kaj počnemo drug drugemu, pogovarjali. Pri tem bi morali sodelovati tudi upravitelji medmrežij in uredniki vseh mogočih medijev brez vsakršnega kompasa, ampak vsaj odgovor slednjih je mogoče pričakovati – ne počnite tega, pa ne bo kaj objavljati!
Kje po medmrežju plujejo naši otroci, večinoma niti ne slutimo. Ko jih naganjamo, naj se družijo med seboj, trdijo, da saj se. Prek ekranov. Kadar so skupaj, se ukvarjajo vsak s svojim telefonom, kot mularija na švicarskem vlaku. Ogromno vedo o dogajanju na mnogih področjih, skoraj nič pa o medsebojnih odnosih. Beograjski otroški morilec Kosta te dni na sodišču vali krivdo za množični poboj na mater, ki da ni bila z ničimer zadovoljna, in očeta, ki ga je naučil streljati, ne zna pa pojasniti, zakaj je ubil svojega najboljšega prijatelja. Kosta, ki je natančno preračunal, da mu nič ne morejo, ker še ni kazensko odgovoren, je najbrž že dobil kakšno diagnozo. Ta ali ona motnja. Kaj pa je s tistimi, ki pošiljajo naokrog fotografije svojih golih punc, ki so jih pustile, ali fotografije ravnatelja v intimnih trenutkih – se res ne zavedajo, kaj počnejo? Bomo kakšno rekli o brezčutnosti otrok in vlogi odraslih pri vsem tem? In vlogi nas medijev, ki znamo narediti veliko zgodbo o psu, ki je končal v smetnjaku, čeprav ga je tja vrgla duševno bolna ženska, ki ni vedela zase? Pes, ki so ga takoj rešili, je vreden sočutja, ona pa ne?
Zelo me veseli, kadar gledam starejše z mobiji, kako se pomenkujejo med seboj, obujajo spomine, se dogovarjajo za zmenke, si vrtijo najljubšo glasbo in brskajo za novicami. Če jim dopoveš, kako se izogniti spletnim goljufijam, je telefon zanje prijeten družabnik, ki jim zagotavlja varnost, saj lahko kadarkoli kogarkoli pokličejo na pomoč. Zanje je telefon dodana vrednost, ne pa edina ljubezen, kot je lahko za mlade brez izkušenj. Mnogi plavajo v vesolju informacij, ki jih ne zmorejo povezati s čustvi in predvsem z vrednotami. Kdo že bi jih moral tega naučiti?
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
