Vsak od nas, vsaj večina, se strinjamo, da so otroci, prihodnje generacije, naša skupna dragocenost, naša kri, svet po nas. Absolutno verjamem, da imajo pravico do dostojanstva vsi otroci. Naši in tuji. Živi in mrtvi. In tudi palestinski.
Vsak otrok je dragocen. Britanski starši žalujejo tudi za otrokom, ki so ga izgubili pred rojstvom. Vlada jim je to priznala in uvedla »Baby Loss Certificate«, potrdilo o izgubi otročička, umrlega pred 24. tednom. Zanj lahko zaprosi vsak, ki je s spontanim splavom izgubil otroka. Za smrt med 24. tednom nosečnosti in dnevom rojstva pa je obvezno pridobiti potrdilo o mrtvorojenosti. Nekatera pokopališča v Angliji imajo poseben del za nerojene ali takoj po rojstvu umrle otroke. Majčkeni živopisani grobki z medvedki, igračkami in baloni. Noben zanemarjen.
In potem Gaza. Da so eni ljudje ali nacije več vredni od drugih, žal vemo. Da pa veljajo dvojna merila že pred rojstvom, da fetusi umirajo od podhranjenosti, otroci takoj po rojstvu od bolezni in bomb, je nemoralno in se maščuje. V času Jezusovega rojstva je »Herod, kralj Judeje, gledal svoje vojake, ko so pobijali nedolžne betlehemske otroke, v poskusu da bi ubil dojenčka Jezusa« ... Kot piše Bocassio, je bilo ubitih 140 tisoč otrok. (vir: Getty Museum). Heroda je po eni verziji udaril angel in požrli so ga črvi. Maščevalo se bo predsedniku Netanjahuju in Izraelu. Ne le pravični Judi, vsi bi morali to preprečiti, pa čeprav iz sebičnosti in samopreživetja. Vsi. Povsod.
KKo ti otroci zrastejo, gorijo od maščevalnosti: »Šestdeset odstotkov teroristov so sirote, otroci ubitih teroristov.« (vir: Financial Times, Who are the Middle East power brokers?, 4. julija 2024, intervju Gideona Rachmana z Johnom Sawersom, nekoč vodjo britanske tajne službe M16). Povzemam. Izraelsko uničevanje Gaze ne bo izkoreninilo Hamasa, iz vsake kaplje krvi bo zrasel nov terorist. Dodajam: kaj drugega naj počno v življenju, brez varnosti, brez šol, brez dela, brez prihodnosti? Ti kraji so kot »petrijevka« (posoda za gojenje bakterij), otroci bodo segli po edinem njim zlahka dostopnem poklicu, terorizmu. Maščevanju Judom in vsem, ki smo to gledali, javkali: »Oh, kako grozno,« in naredili nič.
Nič dobrega se ne godi niti otrokom beguncem. Bolje od Gaze, vseeno pa se jim je ustavil čas. Ždenje po taboriščih je človeka nevredno. Ali naredimo kaj, da bi postali del nas? Kaj so njihove izkušnje? Odtujenost. Poklic? (Bog ne daj) Terorist. Cilj? Milo za drago.
Drugi nauk iz intervjuja je, da večina današnjega Izraela ni več tak Izrael, kot ga je po holokavstu Judo ustvaril Zahod. Žrtve nacistov in koncentracijskih taborišč so po večini pripadale etnični skupini Aškenazi, ta je bila stoletja del evropske civilizacije in (zanje pogosto omejene) demokracije. Današnji Izrael je multikulturen. Iz vseh koncev sveta se priseljujejo potomci Judov, ki so se razleteli po svetu že v bibličnih časih, prvič ob uničenju prvega templja (586 pr. n. št) in še mnogokrat.
Judovski svet je bolj etnično in rasno raznolik, kot si ljudje predstavljajo. Sefardi, Aškenazi, Mizrahi, etiopski Judi in od drugod. Razlikujejo in vse bolj prevladujejo Judi, ki se pa razlikujejo po videzu, običajih, izgovorjavi hebrejščine in se naslanjajo na drugačno tradicijo, izkušnje ter na dobesedno pojmovanje Stare zaveze: »Zob za zob in glavo za glavo«. Ne vidim miru.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
