Sinočnji Dnevnik je bil še posebej eksploziven. Šoštanjska termoelektrarna, ki je stala gromozanske denarje, od tega so vsaj polovico pokradli, je pred stečajem. Čeprav vsi vemo, kdo se je najbolj namastil, nihče ne sedi. Pa kaj je narobe z menoj, se je spraševal razjarjeni cenjeni soprog. »Na dovolj visokem mestu sem, da bi mi lahko kdo ponudil kakšno podkupnino, pa mi je ne. Očitno si samo domišljam, da sem pri koritu,« je bil že skoraj obupan. Zdi se mi, da moraš biti za podkupovanje temeljito usposobljen, sem ga tolažila. V obeh smereh. Kako to misliš, ga je začela zanimati moja meditacija. »Moraš, na primer, znati jemati. Jaz o tem nimam pojma, čeprav delam v poklicu, kjer je podkupovanje menda kar razširjeno. Sploh mi ni treba razmišljati, ali naj vzamem ali ne, ker mi preprosto nikoli nihče nič ne ponudi,« sem mu pojasnjevala. Verjetno je treba ustrezno namigniti, da nekaj hočeš, in povedati, kaj za tisto ponujaš, sem razmišljala. Lahko pa, da sem videti kot jagababa, ki bo morebitnega podkupovalca pri priči sežgala na grmadi, in mi zato nič ne ponujajo? Cenjeni soprog je vneto prikimal (torej sem res jagababa), s čemer si je prislužil sendvič za večerjo, ki si ga je moral pripraviti sam.
Seveda pa moraš tudi znati dajati, sem razpredala naprej. Jaz nikoli ne zavoham človeka, ki bi želel od mene vzeti podkupnino, zato da bi mi, recimo, skrajšal vrsto. Spomnim se redarja, ki je cenjenemu soprogu na nekem bližnjem otoku namignil, da nas za sto evrov mimo kilometrske vrste odpelje naravnost na trajekt. Moj najdražji se je grozovito razkuril, rjovel je v vseh znanih srednjeevropskih jezikih, da bo raje bridko smrt storil na razbeljenem soncu, kot pa pokvarjenemu redarju polnil rit. In dodal nekaj sočnih balkanskih kletvic. Nakar smo čakali štiri ure.
»Nehaj se no hvalisati, da nikoli nikogar ne podkupuješ,« je rekla babica. »Življenje je pač sestavljeno iz nenehne korupcije. Kadar dobim za zajtrk palačinke z orehi in čokolado, mi je jasno, da hočeš, naj zlikam perilo. A ni tako?« No, pravzaprav je. »No, in če ne zlikam, dobim naslednje jutro h kavi dva dni star krof, čeprav dobro veš, da ne maram niti svežih. In če še zmeraj ne zlikam, mi odpreš ribjo konzervo, da mi je potem dva dni slabo. A ni tako?« No, no, nekdo mora tudi ribe pojesti. Sploh pa to ni korupcija, ampak diskretno izkazovanje pozitivnih in negativnih čustev do svojih bližnjih, sem se branila. Potem se je oglasil cenjeni soprog, da nima zlikane nobene srajce. Orehov in čokolade je zmanjkalo, je rekla babica sitno. Pojdi vse to kupit, sem rekla najdražjemu. Bom, če mi boš medtem prišila gumb na vetrovko, ki je odpadel že prejšnjo jesen, je revsknil.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
