Če mene vprašate, grozno, vsakič znova. In če moram izbirati, katera od dveh možnosti je zame hujša, obisk pri ginekologu ali mamografija, zmaga slednja. Prva je sicer bolj ponižujoča, saj pred neznanimi ljudmi razpiraš noge, bolj boleča pa je zagotovo mamografija. Ko sem bila pred nekaj leti prvič na presejalnem testu dojk, mi je sestra moji nežni in občutljivi izboklini tako grobo porinila v tisti strojni primež, kot da dela klobase, in jih tako močno stiskala, da sem od bolečine lovila sapo. Ista zgodba se je ponovila dve leti pozneje in tudi zdaj vem, da ne bo nič drugače. S to razliko, da mi bodo zdaj in v prihodnje stiskali in slikali samo eno dojko. Rahlo me nažira zamera do zdravnikov, ki niso upoštevali moje prošnje, da mi ob odstranitvi bolne dojke odstranijo tudi drugo. »Zdrave dojke pa ne moremo odstranili,« so takrat zgroženo rekli in evo, zdaj smo spet tu. Lahko bi me rešili vseh teh mučnih pregledov in strahu, da se bolezen ne bi pojavila tudi na drugi strani. Saj se ne bo, tolažim samo sebe, ko zgoraj brez stojim sredi velike zatemnjene sive sobe. V prostoru ni ničesar razen velikanske naprave, podobne ogromnemu mikroskopu, ki mogočno stoji sredi sobe, z rahlo priprtim očesom zlohotno zre vame in zadovoljno proti meni steguje dolgi jekleni roki, ki imata namesto dlani dva velika ploha, podobna lopati. Leva dojka prestrašeno trzne, tudi ona sluti, kaj jo čaka. Hoče se zavleči vame nekam pod hrbtenico, a usodi ne more ubežati. Desna, silikonska dojka pa ravnodušno opazuje dogajanje okoli sebe in je prežeči stvor sploh ne zanima. Trda je in hladna, čisto vseeno ji je, kaj se bo zgodilo v tej temačni sobani. Ona ve, da je varna, ker je ni več. V teman prostor vstopi medicinska sestra, tudi ona je ogromnih dimenzij in mrkega pogleda, ki ga sploh ne skriva. A se me njena nejevolja sploh ne dotakne. Verjetno bi tudi jaz grdo gledala, če bi svoje dneve preživljala v družbi te mučilne naprave. Na sebi nosi ogromen težak siv predpasnik, v njem je toga in lesena, najbrž je svinčen, pomislim. Proti meni moli nekaj podobnega, a mnogo manjšega. Brez besed vzamem predpasniček, na otip je hladen in težak. Ovijem si ga okoli pasu, ob dotiku s hladno kovino se mi naježi koža na vratu, na križu zapnem zanko in se postavim pred aparat, nema in prestrašena kot talka pred strelsko četo vojakov. Sestra prime jekleni roki z lopatama namesto dlani in ju približa moji dojki. Uboga reva še bolj trzne in se hoče umakniti prihajajoči grozi, a jo mrzle dlani neusmiljeno zagrabijo in stisnejo v svoj mučilni objem.
V sebi kričim od strahu, bolečine in nemoči, a se ne morem premakniti niti za milimeter. Jeklena past se sklene okoli mojega srca in privije mojo prestrašeno golobico. V mislih naju mirim: »Vse bo v redu, ne paničari, dihaj počasi in globoko. Štej v mislih: 1, 2, 3, 4, premor, 1, 2 … Zapri oči, osredotoči se na številke v glavi, z mislijo nadziraj strah in bolečino. Stisni zobe, vse mine, tudi to bo. Bolečina je v življenju neizbežna, trpljenje pa je odločitev. Toda ti si močna in to, draga moja, zagotovo ni tvoja prva izbira.« Glavo obrnem stran od velikanskega robota, ki se močno nagne nadme, hočem mu ubežati, a me sestrina roka, ki se nenadoma znajde na mojem hrbtu, zadrži na mestu. Rutinirano mi popravi hrbtenico, porine me nazaj v stroj, nagne me rahlo v desno, glavo molim čim dlje od mučilne naprave. Položaj je skrajno neudoben, sredi sobe napol gola stojim kot polomljeno strašilo in se rahlo tresem. Sploh ne diham, a slišim njene počasne in podrsavajoče korake, ko odhaja stran in zapušča glavni prostor. Premaknila se je v sosednji kabinet in zdaj me gleda skozi okno. Počutim se, kot bi nastopala v znanstvenofantastičnem filmu. Sem nenavadno bitje s tujega planeta, ki ga je s svojim mikrosatelitom Trisat-R ujela Slovenska vesoljna agencija. Helga iz sosednje sobe pa je hladna in ambiciozna znanstvenica, zaprla me je v tole ječo, priklenila na ta stroj in zdaj bo na meni izvajala grozljive preizkuse, ki naj bi rešili prihodnost človeštva.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 29, 16. julij, 2024.
