"Zdi se mi, da se mi godi strašna krivica, ki bo pomembno vplivala na moj odnos z mamo. Mama je pred dvema mesecema praznovala 70 let. Nikoli nismo imeli navade kaj posebej poudarjati okrogle obletnice, sama se je včasih kar norčevala iz tega. Drugi sorodniki prirejajo praznovanja, mi jih pa res nismo. In tako je bilo tudi za njenih 70 let. Z družino sem jo obiskala, pripeljali smo torto in narezek, povabila sem še njeni dve sestri, in to je bilo to. Mama se je pa kar nekam kislo držala, čisto drugačna je bila kot ponavadi. Zdelo se mi je tudi čudno, ker je imela novo frizuro in tudi oblečena je bila elegantno, taka nas je že pričakala. Razpoložena pa ni bila, to se je zelo čutilo. Kak teden zatem, ko sem prišla k njej, je pa kar bruhnila po meni, kakšna hči da sem, da ji nisem pripravila praznovanja, njenim sestram otroci pripravijo praznovanje, vse uredijo in še plačajo, zelo se potrudijo, meni pa kaj takega na kraj pameti očitno ne pade. Pa kaj da je naredila, da si je zaslužila takšno hčer. In da sem nehvaležna in stiskaška. Sedela sem tam in mi kar ni bilo jasno, kaj se dogaja. Potem sem pa vstala in šla. Od takrat se ji nisem oglasila, ona pa meni tudi ne. Hvala bogu je še zelo pri močeh, neodvisna od moje pomoči, in se vsaj glede tega ne žrem. Veliko sem premišljala, ali mi je kdaj kaj namignila, dala kak znak, karkoli, po čemer bi lahko sklepala, da si želi praznovanja. Nič nisem našla. Zato menim, da nisem naredila nič narobe. Tudi se ne čutim dolžna, da bi ji morala prirejati kaj takega, čeprav sem edinka. In ona res ni nikoli, nikoli!, imela velikega praznovanja. Sem pa užaljena zaradi njenih besed, mislim, da si tega nisem zaslužila, in me kar ne vleče k njej. Kaj mislite, sem ga res tako pobiksala, kot mi očita mama, in predvsem, kako pogoltniti te očitke, se znebiti grenkega priokusa in nekako nadaljevati odnos?"
- Melani
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 29, 16. julij, 2024.
