Obrobje Ljubljane. V naši vasi, korak od Ljubljane, smo še vedno »na« greznicah, čeprav imamo že dve leti tudi novo kanalizacijo. A kaj, ko nismo priključeni na centralno čistilno napravo! Saj veste, kanal C0. Ko nam vlada Janša, ni težav, ko se volilna sreča obrne, pa je s tem kanalom vse narobe. Izvedba je pomanjkljiva, potres ga bo porušil, Ljubljana bo brez pitne vode! O dotrajani kanalizaciji v mestu in deset tisoč greznicah v Ljubljani in okolici pa nič! Kaj mislite, koliko od njih jih tesni? Nihče ne ve. Ve pa se, kam fekalije odtekajo, če ne. Kanal C0 je nuja. Stroka pa naj poskrbi, da bodo rešitve najboljše možne. A kaj, ko je pri nas tako priročno in lahko biti proti! Četudi na pamet. Četudi brez pameti. In dokler bo tako, se bodo fekalije izcejale v podtalnico.
Samoorganiziranje vseh mogočih »proti« nam gre res dobro. Je pa res, da ni treba dosti. Trije, štirje z obilico časa, na roke napisani pamfleti – in civilna iniciativa je rojena. Zadnjič je bila glasna skupinica nasprotnikov vetrnih elektrarn na Boču. Malo sem pobrskala. Leto 2014. Univerza Maribor. Povzetek študije. Boč je zaradi stalnega vetra in položaja primerna lokacija za vetrno elektrarno. Tudi župan je bil za. Ko pa je pred občino zagledal svoje volivce in televizijske kamere, si je nemudoma premislil. Glede na vsesplošno fobijo pred vetrnicami je očitno, da bomo v Sloveniji do nadaljnjega ostali pri dveh. Ena je v Dolenji vasi, druga na Razdrtem.
Če bi človek sodil po burnih odzivih vseh, ki se znajdejo v nekajkilometrskem krogu od načrtovane vetrnice, so v primerjavi z njo vse druge elektrarne, od katerih vsi mi pričakujemo nemoteno oskrbo z elektriko – jedrska, termo-, hidro- … – kuhinjski mlinčki. Neškodljive, večne, zanesljive. Je pa nasprotnikom v zagovor treba povedati, da Slovenija nima 145 kilometrov dolgega Velebita, ki je sicer tudi nacionalni park, a tamkajšnje vetrnice nikogar ne motijo, ker tam ljudi skorajda ni. Na Hrvaškem stoji že 350 vetrnic. Pri nas pa je, kot je. V resnici za vetrnice prav dosti primernih lokacij res ni. Tudi na morju ne bo šlo. Ga je premalo. Ni tako kot na Škotskem, kjer naj bi v nekaj letih v morju postavljene vetrnice z elektriko oskrbovala več kot tri milijone gospodinjstev.
Pa saj ne gre le za vetrnice. Slovenci smo proti vsemu. Vsak poseg v prostor je težava. Samo ne pri nas! Me prav zanima, kaj se bo ob našem avtocestnem križu dogajalo, ko bodo odstavne pasove končno začeli preurejati v vozne. Berem, da je pristojno ministrstvo samo za okoljska dovoljenja za dela na prvem odseku potrebovalo deset let! Le kako lahko tajkuni v Ljubljani skorajda čez noč zgradijo razkošne vila bloke in zlate stolpnice? Nihče ni proti! Nekaj, kar naj bi bilo za skupno dobro, pa takoj trči ob ovire. Trije »civilniki« vse ustavijo, tudi če v resnici o vsem skupaj nimajo pojma. Pa saj je res vseeno. Nikogar, ki je proti – recimo – vetrnicam, še nikoli nihče ni vprašal po alternativi. Bi raje novo jedrsko, še eno termo-, novo hidro- ali morda sončno elektrarno na Družmirskem jezeru? Ker vsi, ki brez elektrike ne znamo več, vemo, da od nekod bo morala priti.
Civilne iniciative so pravica. Ljudem dajejo občutek, da štejejo, da imajo moč in vpliv. Da so lahko proti. A na koncu je za naše vitalne potrebe vedno odgovorna država. Njej plačujemo davke. Za delujočo infrastrukturo, za oskrbo z elektriko, vodo, urejeno kanalizacijo … za vse.
Dilema: dolžnost države ali pravica posameznika?
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 29, 16. julij, 2024.
