O vremenu ne bom razpredala, ker je pravzaprav vseeno, kakšno je. Če dežuje ali če je vročina, sva doma pod streho ali v senci. K sreči pa sva lahko tudi vsak dan naredila daljši ali krajši sprehod. Kadar prideva do najine klopce v frnjaži, Janeka vedno vprašam, po kateri poti bi se vrnila. Čisto vedno izbere najdaljšo. Včasih so za Kaninom črni oblaki, včasih se mi ne ljubi, včasih se hočem spomniti, ali sem zaklenila vhodna vrata, pa ne gre … Potem potlačim misli, ki me obremenjujejo, in se odpravim za Janekom. In se nekajkrat ozrem naokrog, po travnikih z zrelimi travami, nazobčanih gorah in razpotegnjenih oblakih, ki jih veter vleče proti Javorščku, opazim neštete luknjice ob poti, v katere črički hitro potisnejo glavo, ko naju začutijo – tu in tam moli iz luknjice še kakšen del zadka – in utihnejo. Dva najina koraka naprej so že spet zunaj in orkestrirajo naprej. Človek res pozabi vse drugo ob takšni lepoti!
In v Bavšici še lahko naberete cvetove bezga po grmovju, če ste jih nižje zamudili, gozdne jagode pa bodo šele čez nekaj tednov. Neko leto sem jih nabrala v posodico, jih doma oprala in ponudila Janeku. Ni jih maral. Zdaj pa jih kar spotoma pobiram in mu jih ponudim na dlani. Z veseljem jih vse pozoblje.
Na najinem podstrešju sta v zadnjem letu zrasla dva velika stolpa knjig in grozila, da se nama bosta zvrnila na glavo, če bo le majhen potres (kar tukaj ni redko). Torej sva nabavila v trgovini novo poličko, ki se menda zlaga kot lego kocke. V tem pa res nikoli nisem bila dobra. In da ne boste mislili, da je to moja prva polica. Sploh ne! Ker pa sem tiste vrste ženska, ki ima težave z levo in desno (kjerkoli že), se mi vedno kaj zaplete. Ampak vedno obstaja rešitev! Malo bolj, kot je priporočljivo, uporabim kladivo in potem nekaj dni molim, da poličke ne bo slučajno razneslo ali pa poležalo. Druge možnosti tako ni. Ja, tudi Janek pomaga. Vse do faze s kladivom. Potem jo pa ucvre v spodnje nadstropje. Kakorkoli že, knjige so našle svoj domek. Tudi če kje kakšen vijak štrli malo bolj ali malo manj – kaj bi to!
Ravno sem razmišljala, da sva letos kar dobro začela z dopustom. Janek sicer še vedno vstaja v času odhoda v delovni center, da ne govorim o tem, kako neprespane noči ima. Ampak ga to čez dan prav nič ne naredi utrujenega. Če ga ne bi poznala, bi si mislila, da kadar čez dan malo posedi na kavču in preverja televizijske programe, spi kar z odprtimi očmi, hehe.
Če primerjam ta čas s tistim pred enim letom, pa se je tudi Janek precej spremenil: še več sivih las je dobil in zdaj srčno upam, da ne zaradi mene. Pa ne samo to: v tem letu se je odločil (ali nekaj takega), da je lahko na krožniku zelo raznovrstna hrana in ne bo prav nič žalosten, če ne bo testenin. Si lahko mislite, kako me je to razveselilo! In še nekaj pomembnejšega se je zgodilo. Tudi poletna oblačila za zdaj niso več vzrok za najine frustracije. Neki dan jih je na prigovarjanje potegnil iz omare in zdaj imajo častno mesto na stolu. Kaj naj rečem, pravo olajšanje. Mislim, da za oba.
Kaj neki je botrovalo vsem tem spremembam, se zdaj sprašujem. Najbrž ni samo en vzrok, ampak jih je več. Tako kot vsi ljudje, se tudi Janek uči vse življenje. Nenehno pridobiva nove, drugačne izkušnje. Ne vem, katere so zanj bistvene in ali se mu zdijo pomembne. Morda celo vsakič druge? Ali pa razložim takole: ne zdi se mu pomembno, da se bo počutil bolje, če bo odpel srajco, kadar je vroče. Srajca pač ima gumbe in zato mora biti zapeta.
Morda pa je samo želel ugoditi meni in, seveda, sosedi Nadi, ko sva ga nagovarjali, naj obleče kratke hlače? Morda je opazoval druge ljudi v poletnih oblačilih?
Lahko pa razmišljam tudi takole: morda je tokrat premagal samega sebe, svojo rutino, svoj strah, udobje, navajenost, celo občutek varnosti, lastna prepričanja … in spremenil svoje ravnanje? Spremembe so vedno proces, tudi dolgoletne izkušnje nekaj pripomorejo, pa komunikacija o njih. Ali je moj fant zares spremenil vse to, bo pa pokazal čas.
In danes mislim tudi na novoletni čas, ko je bilo v Janekovem delovnem centru toliko veselja! Na koncertu Tanje Žagar. Danes je tudi Janeku nadvse draga Tanja povedala, da je decembra že vedela, da je zbolela za hudo boleznijo. Še zdaj vidim Janekove roke na njenih ramenih in njene roke na ramenih njegovega prijatelja, ko so plesali v krogu. Da ne govorim o pravi sreči na obrazih naših otrok. In Tanjini energiji, ki ni dvigovala rok in nog samo naših otrok, ampak tudi vsem njihovim svojcem. In pomislim, da je morala tudi ona premagati največji strah v svojem življenju in premagovati sebe: ostati mirna, preudarna v vseh okoliščinah, kot premagovanje sebe med drugim razloži slovar.
Mislila sem, da sem jaz nekakšen junak, saj veste, kaj želim povedati. Sedaj pa vse bolj čutim, da sta tista ta prava junaka Tanja in tudi Janek.
In na misel mi pride latinski pregovor, ki pravi: Premagati samega sebe je mnogo večja umetnost kakor premagati sovražnika.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 29, 16. julij, 2024.
