Tisti čas, ko ju ne nosi, moram preklopiti na drugačen način komunikacije. Če uporablja aparata, me sliši, kadar ga pokličem iz kuhinje v dnevno sobo. V nasprotnem primeru pa moram stopiti k njemu. Vem, da mu je težko uporabljati slušna aparata. Njegova senzorna občutljivost je zelo visoka, tudi občutljivost za dotik. Čeprav je njegov prag za bolečino izredno visok, ga kakšen rahel, nenaden, (ne)pričakovan dotik čisto razdraži. Včasih sediva na kavču in ga primem za roko. Vidim, kako se zdrzne, potem za nekaj sekund potrpi, ker bi mi rad ustregel. In nato izmakne roko.
Zato sta zanj tudi slušna aparata neudobna in moteča. Podobno povedo tudi drugi ljudje, ki ga uporabljajo. Ki pa se dobro zavedajo, kako pomemben je sluh v življenju. Janek pač ne zmore razmišljati na takšen način. In ne zmore povedati, kako se ob tem počuti. In kako bi mu lahko pomagala.
V enem od teh vročih dopoldnevov sem parkirala avto napol v senčki in odprla okna. Čez čas niti brati nisem več mogla. Tako ali tako me te dni nizek krvni tlak in vročina delata fizično nesposobno, da ne rečem tudi opravilno nesposobno. Da povem še bolj nazorno: predstavljajte si lenivca, in to počasnega lenivca. Čeprav mu možgani še vedno funkcionirajo, meni pa bolj tako tako, hehe. Ampak kaj bi to! Pač sedim in poslušam. Pa ne svojih misli, te bi me morda naredile celo zoprno. Poslušam zvoke okoli sebe.
Očitno so se galebi naselili tudi v zgornjem Posočju in prav lepo jih je bilo slišati v Tolminu. In očitno so videli, da nič ne malicam, zato so parkirišče samo preleteli. Spomnim se jat galebov v zalivu v Cardiffu pred nekaj leti. Včasih jih je bilo toliko v zraku, da so zakrili še sonce. Lepo jih je bilo videti in slišati, ampak samo skozi okno hotela, hehe.
In potem prisluhnem naslednjemu zvoku. Na krožišču, ki sicer to ni, je voznik pustil prižgan motor tovornjaka in odšel po malico. Ropotalo je skoraj pol ure, dokler se ni vrnil, in niti pod razno nisem mogla razumeti, zakaj ga ni ugasnil. Gorivo ni tako poceni te dni in še zastrupljal je zrak.
Vsake toliko časa se je zaslišala sirena rešilnega avta. Moj Janek bi rekel: »O, Mile gre!« Zanj so vsi reševalci Mileti iz nadaljevanke Naša mala klinika. Pa koraki ljudi, ki so križarili po parkirišču: kakšni hitri, drugi zatikajoči se in počasni, kakšni so podrsavali … Pa glasovi ljudi, ki so govorili (večinoma) v svoje telefone, pa avtomobili, ki so na hitro zmanjševali hitrost pred izbočeno oviro na cesti, nekateri so pa kar podrsali s podvozjem po grbini …
Seveda, mesta slišite drugače kot manjše kraje in manjše kraje drugače kot doline in zatrepe … Zato midva odhajava drug teden na dopust: v Bovec, hehe. Poslušala bova ptičje petje, pa potoček pod okni hiše in reko Sočo, kadar nama bo vroče, pa ovčje blejanje po ograjenih travnikih in riganje oslov, kadar bova hodila proti Ravnemu lazu … To je to!
Včasih se vprašam, kaj in koliko sliši Janek vse to, kako si vse te glasove in zvoke razlaga in kakšna čustva vzbudijo različni zvoki v njegovi duši. Ali je zdaj, ko spet sliši več, tudi kdaj začuden, morda prestrašen? Ali je zdaj, ko želi prečkati cesto in sliši avtomobil, bolj pozoren?
Joj, ko bi mi le zmogel povedati! Še vedno pa mi ostanejo moje izkušnje, predvidevanje in ugibanje. Vseeno, jaz sem samo vesela, da lahko posluša svojo glasbo, da lahko sliši moje branje pravljice, da se lahko pogovarjava o vsakodnevnih, ponavljajočih se dogodkih. Z enakimi ali zelo podobnimi odgovori. In vesela sem, da me sliši, vsakokrat, ko mu povem, da ga imam rada!
In včasih tudi rutina premaga nekaj, kar je zapisano v genih! Česar se lahko samo veselim. Medtem ko Janek težko prenaša določene dotike telesa, pa to zvečer v kopalnici kar malo pozabi, hehe. Natančno umivanje telesa, pa urejanje nohtov in strganje trde kože na podplatih, krtačenje nohtov, da ne govorim o čiščenju zob. Na koncu pa še namaževa telo z oljem. Vse si sledi v zaporedju, ki sva ga določila že zdavnaj. In ko vzamem v roke stekleničko z oljem, Janek vedno reče: »Tako, ja.« In na koncu vedno sledi njegov: »Hvala!«
Prav milo se sliši iz njegovih ust ta beseda. Res ni potrebna. Očitno pa vse to Janeku veliko pomeni.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
