Tako je bilo in tako bo. Dokler so učenci in dokler so starši. Oboji takšni in drugačni. Čeprav več slišimo o tistih, ki prej kot mulca poskušajo »v red« spraviti šolo in učitelje, so tudi taki, ki šele na koncu leta ugotovijo, da imajo šolarja. Ne nujno najbolj samohodnega. In potem je, kot je. Če gre s popravnimi izpiti, če ne, ponavljanje. Gre pa bolj na hitro kot v mojih časih, ko so za popravca šle počitnice. Zdaj pa vse leto ne migneš, potem pa le nekaj dni po zakoličenem cveku popravljaš? Celo več predmetov. Po mojem je to le za genije.
A v šole prihajajo novosti. Dobili smo nova dopolnila zakona o osnovnem šolstvu. Kar takole bolj mimogrede in po tihem. Jutranjega varstva, kot smo ga poznali, ne bo več, tudi podaljšano bivanje bo – če prav razumem – bistveno bolj strukturirano. Neobveznih izbirnih predmetov ne bo, vse ure v šoli, od zgodnjega jutra do popoldneva, bodo imele določeno vsebino. Več bo športa. Vse načrtovano. Jasno, merljivo. Ne bo kar nekaj, malo risanja, igra ali pa kaj podobnega. NPZ bo že v tretjem razredu, tisto v devetem bo štelo za vpis v srednjo šolo. Za moj okus so to kar velike spremembe, vsekakor večje kot tista, ki najbolj odmeva. Starši bodo lahko otroke prevzemali le še ob koncu šolske ure. Kar potrjuje, da bo dosedanje podaljšano bivanje očitno nadomestil pouk. Sedem-, osemurni delovnik za sedem-, osemletne otroke? Upam, da se motim. Otroci že tako ne hodijo prav radi v šolo. Morda pa nimam prav, saj so tisti, ki otroke šolajo od doma, takoj ko so videli, kaj se pripravlja, napovedali ustavno presojo. Po novem bo veliko več izpitov kot do zdaj. Priznam, da tega »domačega« pouka, razen ko gre za bolezen, nisem nikoli razumela. Tudi ko gre za verska prepričanja staršev, ne. Človek je socialno bitje. Otroci se morajo na sobivanja in različnosti privajati postopoma. In šola je za to več kot primerna. Pa kljub temu okoli tisoč otrok starši šolajo doma. Do zdaj je bilo tako, da so v prvih treh razredih morali delati izpite iz matematike in slovenščine, v naslednjih treh pa še iz tujega jezika. Šele v zadnji triadi so jim dodali še pet predmetov. Vseh skupaj osem. Kar je bilo še vedno šest manj, kot je predmetov v redni šoli. Sprememba zakona zdaj prinaša izpite iz vseh predmetov. Kar je, če mene vprašate, več kot normalno, za domače »učitelje« pa razlog za ustavno presojo. In zahtevo, da če bodo morali po novem svoje naučiti vse, naj jih pa država za to delo plača.
Časi so čudni. Vse postaja pravica. Če se le da, posebna, »samo zame!«. Žal pa se čas in globalne razmere obračajo v drugo smer. Naša predsednica Nataša Pirc Musar nas v predprazničnem nagovoru z napovedjo temnih oblakov na obzorju ni ravno pomirila. Tudi sicer govor ni bil lepljenka prazniku prirejenih floskul. Kot narod smo zavozili. Levo-desno in vsak zase. Skupaj nas ni več. In ob vseh domačih in oddaljenih temnih oblakih nas mora to zelo skrbeti. Predvsem zaradi tistih, ki prihajajo za nami. In se bo nadnje zgrnilo vse, kar smo mi zavozili.
Da bi le bila spričevala še dolgo njihova največja skrb.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 27, 2. julij, 2024.
