Pri tem je butnil, da je v semeniščih že preveč pederastije, za kar se je pozneje opravičil, opravičujejo pa ga tudi vatikanski ugledneži, češ da ne zna dobro italijansko, in tudi na njegova leta namigujejo. Zanimivo – čeprav Cerkev po Frančiškovih besedah globoko spoštuje »te osebe« in pare celo blagoslavlja (žegen dobijo ljudje in ne njihova spolna dejavnost), pa ne dovoli vstopa v semenišče in redove osebam, ki homoseksualnost prakticirajo. Kaj pa celibat? Mar ni vseeno, kakšna so seksualna nagnjenja bodočih (in sedanjih) duhovnikov, ko pa je prakticiranje itak strogo prepovedano? Mar papež in njegovi na tihem priznavajo, da je spolna dejavnost duhovništva sprejemljiva, če le niso geji? Pedofilije to pot niso omenjali. Iz raja so torej izgnani samo tisti, ki »prakticirajo« in podpirajo gejevske skupnosti.
Svojevrsten izgon iz Cerkve pa si je nedavno privoščil murskosoboški škof dr. Peter Štrumpf, ko je vernikom sporočil, da bodo – če ne bodo šli na evropske volitve – glasovali za smrt. Kar pomeni, da bodo odločitev prepustili tistim, ki podpirajo evtanazijo in legalizacijo marihuane, oboje pa da je za slovenski narod pogubno. Torej – vsi katoliki na volitve, če pa bodo glasovali za oba prej omenjena predloga, nimajo več kaj iskati v Cerkvi. Škofovska konferenca se je od izjave sicer distancirala, a kaj to pomeni? »Ne mislimo vsi tako« ali pa »vsi mislimo tako, a si je samo Štrumpf upal povedati«?
Me res zanima, kakšna bo letošnja udeležba na evropsko- referendumskih glasovanjih, saj takšnega predvolilnega cirkusa že dolgo nismo doživeli. Tako imenovani intelektualci, kamor, če prav razumem, sodijo tudi zdravniki, opletajo z za lase privlečenimi »resnicami«, ki jih lahko preveri vsak napol pismen državljan, ki zna križariti po spletu in uporabljati Googlov prevajalnik – kako da se v državah, kjer je evtanazija uzakonjena, tolčejo po glavi, ker umori bolnikov skokovito naraščajo, nanje namreč pritiskajo sorodniki, ki skrbijo zanje, še posebej ko bi radi šli na dopust. Pa da bodo umorili 27-letno duševno bolnico, ki jo pri tem podpirajo celo starši in njen partner. Toda najbolj gnusen »dokaz« proti pomoči pri samomoru je vsekakor trgovina z organi, ki da je podobno dobičkonosna kot trgovina z orožjem; evtanazijo bi gotovo zlorabili za odvzem organov. V Slovenija transplatu precej jezno zagotavljajo, da v Sloveniji ni mogoče ilegalno odvzemati organov, in če nekoliko pomislimo, je takšno natolcevanje hudo bedasto. Za presaditev so potrebni zdravi organi, ljudje, ki si želijo pomoči pri samomoru, pa so praviloma zelo bolni in za darovanje večinoma tudi prestari.
Je pa v podalpske zdrahe zapihalo tudi nekaj svežega vetra – pesnica, pisateljica, glasbenica in levičarka Svetlana Makarovič se je znašla na sodišču, kjer jo novinar in zgodovinar dr. Jože Možina toži za 2.000 evrov odškodnine in opravičilo. Ker mu je napisala pesem. No, ne ravno ljubezenske. Tisti, ki o tem niso imeli pojma, so jo zdaj gotovo prebrali. V njej uporablja besedno orožje desničarjev, s čimer podira predstavo, da so levičarji v svojih nagovorih preveč akademski. In jih tumpasto ljudstvo ne razume. No, Svetlanino bojevitost bodo vsi razumeli. Ne, ne bo se poravnala, kot so ji ponudili, ampak bo razsajala po sodišču, dokler ne bodo vsi izvedeli, kaj je res in kaj ne. In ker bo proces nadvse zanimiv, bo na sodišču nedvomno veliko Možinovih kolegov, ni pa nujno, da bodo ravno na njegovi strani.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 23, 4. junij, 2024.
