Ste že naveličani soočenj kandidatov za evropske poslance in prerekanja, ali je prav, da so hkrati tudi trije referendumi? Potem bi morali na kakšno intimnejše druženje, recimo takšno, kot je bilo v Štihovi dvorani. Kandidati so vedeli, da sedijo v dvorani izobraženi in poučeni ljudje, ki jih težko vodiš za nos. Predvsem pa ni bilo kamer, ki očitno del politikov povampirijo, da jim še Erika ni kos. In potem z začudenjem ugotoviš, da sta Gregorčič in Hojs (prvi doktor, drugi ne, oba pa desničarja) spodobna gospoda, ki govorita argumentirano in razumno, in da se politiki nasprotnih polov očitno ne lovijo po vladnih in parlamentarnih hodnikih z noži in pištolami … kot je to videti na soočenjih pred kamerami, sploh pa na družbenih omrežjih, kjer ne teče samo solna kislina, ampak včasih tudi kri, predvsem pri temah, povezanih z drugo svetovno vojno. Na omenjenem soočenju so se nasprotniki prav prijetno pomenkovali med seboj, tudi razvijali misli drug drugega – in jih ne spodbijali.
In kaj ima z vsem tem opraviti Barva škrlata, gre za knjigo ameriške pisateljice Alice Walker, po kateri so leta 1985 in pred dvema letoma posneli filma, prvi je drama in drugi muzikal? Govori o ženskah v temnopolti skupnosti na jugu, ki so dvakrat kaznovane – prvič zaradi rasizma, ki sicer zadeva tudi moške, drugič pa od lastnih moških, ki jih nadlegujejo, zlorabljajo in ne kažejo nobene hvaležnosti, ker skrbijo za družino. V skupnosti pa se pojavita dve močni ženski, ki sta drugim vzor in jim pomagata pobegniti iz nemogočih razmer. Njihov simbol je škrlat, nekaj med vijolično in rdečo, barva kraljev in cesarjev. Tudi me smo kraljice, hočemo, da nas cenite in spoštujete, je sporočilo upornih žensk.
Mimogrede, rdeča barva, ki sicer simbolizira strast in ljubezen, je hkrati barva upora in svobode, ni pa čisto jasno, zakaj jo imajo tako radi kardinali – njihova oprava je iste barve kot rdeča zvezda na kapah in zastavah. Ko se levi in desni (javno) prerekajo, pride vsaka dlaka v jajcu prav, tudi rdeči čevlji predsednice državnega zbora. Kot da nimamo drugih problemov – in imamo jih veliko. Vreme, hrana, okolje, voda, neobvladljive bolezni, to so veliko nevarnejši procesi, kot so vojne, saj lahko hkrati pobijejo veliko več prebivalstva. Prav zato potrebujemo dobro organizirano skupnost, kot bi morala biti EU, ki bo znala loviti ravnotežje v svetu, ki drsi s tečajev. Se bo res obrnila na desno, kot kaže? Retorika konzervativcev, naših in evropskih, je ta hip prijazna in spravljiva, njihovi nameni pa prav nič plemeniti. Se bo Evropa pustila izigrati velesilam še bolj, kot se je že? In vendar, nič ne pomaga, če sta vse okrog nas red in demokracija, doma pa tega ne znamo urediti. Uboga Celie iz Barve škrlata, ki je imela dva otroka z nasilnim očetom in je potem postala žrtev prav tako nasilnega moža, je prispodoba dejstva, da se sreča gradi od spodaj navzgor, iz lastnega okolja. Če je tam vse narobe … Evropa nam ne bo urejala zdravstva, šolstva, plačnih razmerij, sodnih zaostankov. Seveda si prizadevamo za mir, doma in drugod, ampak ta je nekaj vreden le, če pomeni ravnovesje interesov. Kot je rekel Vojko Volk, kandidat za evropski parlament z omenjene okrogle mize: nehajmo govoriti samo o miru, govorimo o svobodi. Tudi v Severni Koreji je mir …
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 21, 21. maj, 2024.
