Razbite delčke sebe je treba spraviti skupaj
Sally Field, igralska ikona, ki je velika platna zaznamovala s svojo ranljivostjo in krhkostjo in pri kateri si nisi mogel kaj, da ne bi navijal zanjo v vsaki njeni vlogi, je vse življenje na svoje delo gledala s pretirano skromnostjo. »Redko se sploh zavem, da sem kaj dosegla,« je povedala Julii. »Vedno se mi je zdelo, da moraš držati glavo sklonjeno, da nikoli ne moreš samega sebe potrepljati po ramenih in si čestitati. Tudi kadar dobim nagrado, svoje delo omalovažujem in pomislim, da je to zato, ker me ljudje že tako dolgo poznajo in zamenjujejo dosežke z vzdržljivostjo.« Sally pravi, da je vedno bila samozavestnejša v igranju nekoga drugega, kot je v lastnem življenju, v katerem se še pri 77 letih bori s tesnobo in sramežljivostjo. A kadar stopi na oder ali kadar zabrni kamera, ta del nje izgine. »V vlogi spoznaš, kako povezani smo vsi. Stvari vidimo različno, obnašamo se različno, a vsi imamo enake občutke – nagone in hrepenenja, izgubo, jezo in bes, zmedo in žalost – kot vsi drugi.« Neverjetno, da je tako izjemna igralka lahko tako negotova vase, nedvomno je k temu veliko prispevalo njeno res težko otroštvo. Oskarjevka je pred nekaj leti o njem napisala knjigo, v njej je spregovorila o tem, kako jo je dolga leta zlorabljal očim, o svojih težkih partnerskih zvezah ter nadlegovanju, ki ga je doživljala na avdicijah. Ob tem razmišlja, kako neverjetna je naša psiha v boju z nevzdržnimi dogodki in občutki: »Ko so bile stvari res težke, sem razvila mehanizem, da se z njimi spopadem, ki deluje po principu – trenutno se s tem ne morem ukvarjati, zato preprosto ne bom vedela za to, kar se dogaja. Dolgo je trajalo, da sem spoznala, da sem pravzaprav razdelila dele svoje osebnosti. Potrebovala sem veliko časa, da sem spravila delčke nazaj skupaj. In veste, delčki vas samih bi morali govoriti drug z drugim in morali bi sodelovati pri vsem, kar počnete. Ko pa je vsak posebej, tega ne morejo. Možgani najdejo načine, kako otroku pomagati preživeti. Ampak naloga odraslega človeka je, da se zaveš, kakšno oblačilo si spletel zase v zimi svojega otroštva. Ko si v poletju svoje odraslosti, pa vreš in ne moreš ugotoviti, zakaj si ves čas tako prekleto vroč. In to zato, ker tega oblačila ne moreš sleči. Ker si ga spletel zase kot otrok in ga ne potrebuješ več. Zdaj ti je v napoto. Preprečuje, da bi resnično napredoval, sili te trpeti. Sposoben moraš biti spregledati, da ti vzorec vedenja iz otroštva ne služi več. Da je čas, da ga prerasteš.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
