Izjema so plastenke pijač, ki so narejene iz PET-plastike. Če so zbrane tako, da ne prihaja do kontaminacije z drugimi odpadki, se jih preprosto reciklira nazaj v živilsko embalažo. Enako velja za pločevinke. Način zbiranja in recikliranja skoraj vseh plastenk in pločevink obstaja že 40 let, obenem pa podpira možnost oživitve ponovne uporabe.
Dragoceni aluminij v smeteh
V osemdesetih letih so se pojavile pločevinke, nekaj pozneje še plastenke. Hitro so preplavile trg industrije pijač, na katerem so prej krožile steklenice za ponovno uporabo. Pločevinke in plastenke so spodbudile novo ponudbo ustekleničene vode, gaziranih pijač, energijskih napitkov. Uporabi se jih zgolj enkrat, nato zavrže, spet kupi in zavrže. In tako znova in znova.
Na Švedskem so trg najprej zavzele pločevinke in hitro so zaznali, da so zabojniki in smetnjaki, pa tudi okolje, čedalje bolj polni zavrženega, a dragocenega aluminija. Zato so že leta 1984 ustanovili prvi sodobni kavcijski sistem. Deset let pozneje so vanj vključili še PET-plastenke. V naslednjih letih jim je sledila preostala Skandinavija, danes kavcijski sistem deluje že v 16 evropskih državah. Uspešen je v velikih državah, kot je Nemčija, in v majhnih, kot so baltske države; v bogatih, kot je Norveška, in manj bogatih, kot je Slovaška. V povprečju zberejo 90 odstotkov embalaže pijač, kar je precej več od povprečnih 49 odstotkov v državah brez kavcijskega sistema. Nemčija s kavcijskim sistemom reciklira 25 odstotkov plastenk več od Avstrije, ki ima podobno ločeno zbiranje kot pri nas in tudi rezultati so podobni. V Sloveniji 25 odstotkov razlike predstavlja okvirno 80 milijonov plastenk letno, ki se zdaj izognejo recikliranju.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 14., 2. april, 2024.
