Takole pravi: »Le kaj piči človeka, da izbere poklic, v katerem bo delal tudi po 90 ur na teden, se kopal v telesnih izločkih drugih, reševal življenja in za to na uro zaslužil manj kot parkirna ura pred stavbo, v kateri dela?« Mladi zdravnik se je odpovedal zdravstvu, postal je pisatelj, scenarist in komik, kar ni nič čudnega, veliko zdravnikov ima umetniška nagnjenja. Je pa iz njegove knjige mogoče razbrati, da imajo v bogatejših državah, kot je naša, v zdravstvu še hujše probleme.
Pravzaprav ne mine dan, da ne bi poslušali in brali o zdravniški stavki. Tretji mesec smo bolniki in potencialni bolniki polni gneva, še nikoli ni bilo zdravništvo tako razgaljeno in na tnalu, kot je zdaj. Nekatere osebne zgodbe bolnikov so grde, kot tiste s podaljševanjem vozniških dovoljenj za invalide, ampak na splošno niti nimamo tako slabih izkušenj, kot se zdi. A vi ne stavkate, sem vprašala svojo diabetologinjo. Kako pa naj, saj imam predvsem starejše bolnike, tisti, ki so mladi, pa so res hudi bolniki, je odvrnila. In smo torej praktično vsi ranljivi, čeprav sama nimam občutka, da bi bila na smrt ogrožena, če bi se pregled zamaknil za kak mesec. Recept za tablete mi podaljšajo po telefonskem klicu. Skratka, zdravništvo sodeluje v stavki bolj ali manj zagreto, v tistih ustanovah, kjer je SDS za časa svoje vlade nastavila vidne člane svoje stranke, vsekakor bolj (tudi Soča je med njimi). Se je pa med stavko – stavkajoči, »ki pa vendarle nekaj delajo«, dobijo stoodstotno plačo, zatrjuje pristojna ministrica – povečalo dvoživkarsko delo v zasebnih ambulantah. Vlada si ni drznila preklicati soglasij hudo preobremenjenim zdravnikom za dodatno delo …
Obe strani, vladna in Fides, sta sprejeli zavezo, da med mediacijo, ki jo vodi odvetniška zbornica, ne bosta obveščali javnosti. In ko končno bosta kaj povedali in se bosta morda celo dogovorili, bo obe strani bolelo, saj drugače ne more biti – denarja in zdravnikov je premalo, zdravstveni sistem bi bilo treba že zdavnaj reformirati, pa si ga ne upamo in ne znamo, kaj torej pričakujemo po mediaciji – dva zmagovalca?
Odprte pa so tudi druge fronte, kjer boli, zelo boli. Zakon o dolgotrajni oskrbi stopa postopoma v veljavo, nekatere pravice torej že imamo, a kdo jih bo izpeljal in s čim? Oziroma s kom? Zatika se, ponekod bolj, drugje manj, ker je veliko zadev vezanih na občine in njihove finančno-kadrovske zagate. Imaš pravico do pomoči na domu, ampak … no, malo počakaj. Kar pomeni, da nekdo takšne pomoči ne bo več potreboval. Ker ga ni več. Kot je z domovi starejših, kjer dobiš posteljo, kadar kateri od stanovalcev odide tja čez, prostor ponekod celo je, ni pa kadra. Le kje ga bomo dobili? Pred dnevi je vlada ustanovila urad za neposredno »uvažanje« Filipincev, ki bodo hoteli delati pri nas, kar je zelo dobro, ker smo jih doslej dobivali prek agencij, ki niso spoštovale delovnih, največkrat pa tudi ne človekovih pravic. Saj jim menda ne bomo zapletali življenja z najvišjo stopnjo znanja slovenščine – oskrbovancu lahko prineseš obrok, ga previješ in umiješ tudi z nekaj na hitro naučenimi stavki. Veste, za nemočnega človeka sta včasih pomembnejša nasmeh in stisk roke kot tisoče (praznih) besed.
Pa še nekaj, ko smo že pri tujcih – upam, da bo postojnska zgodba vsaj malo zbodla vse, ki protestirajo proti zatočiščem za migrante (ki bi tudi lahko sčasoma reševali naše kadrovske težave). Prejšnji petek so v novi center za mladoletne migrante brez spremstva naselili deset mladih, ki so že nekaj let v Postojni, in tri, ki so prišli iz azilnega doma v Logatcu. Postojnčani so jih lepo sprejeli, integracija poteka zgledno, slabih izkušenj z njimi nimajo. Novinarji (vključno z menoj) so to pozitivno zgodbo napihnili do neba, no, precej manj kot obisk Ronalda v Sloveniji, a vseeno … zdaj vsi, upam, vemo, da znamo biti tudi drugačni. Razumni s pridihom plemenitosti.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 14., 2. april, 2024.
