Nasmejala me je zgodba nekega slovenskega duhovnika, ki je šel v tujino, kjer mašuje enkrat tedensko za rojake, preostale dni pa za vse druge. Zapletlo se je pri plačilu – tujina mu noče nič prispevati, ker ga itak mora plačevati domovina, domovina pa se dela neumno, češ, naj ga plačajo tam, kjer deluje. Župniku je bilo dovolj prerekanja, napravil je izpit za avtobus in zdaj občasno prevaža turiste na oglede (zelo velikega) mesta. V državi gostiteljici se je duhovna sfera razkurila, češ da se to ne spodobi. Torej me boste plačali, je zanimalo duhovnika. To pa ne, so odgovorili. Prav, bom pa še naprej vozil, je odvrnil. Nikjer ni namreč zapisano, da bi moral duhovnik trpeti revščino, ko pa si lahko pomaga s poštenim delom.
Pravzaprav poznam kar nekaj ljudi, ki imajo rezervni poklic. Sinova mojega nekdanjega zdravnika sta smela študirati (eden mednarodno pravo, drugi ekonomijo) šele po tem, ko sta naredila poklicno šolo, prvi je bil klepar in drugi finomehanik. Za vsak primer. Kolega novinar z doktoratom iz filozofije se je izučil še za električarja, ker je to obljubil očetu, pametno je namreč imeti tudi kakšno konkretno znanje. Ravnokar opazujem znanca štiridesetletnika, ki je sicer diplomiral iz tujih jezikov, opravlja pa izpit za vožnjo tovornjaka in avtobusa, zraven pa kmetuje in je še turistični vodnik.
En tak primer je tudi moja frizerka, ki je na željo staršev najprej študirala sociologijo, potem pa se je izučila za poklic, ki ga je oboževala že od otroštva. In je v njem zelo uspešna. Sicer pa imamo ženske zelo veliko rezervnih poklicev, kajne? Kar nekajkrat sem morala prebrati podatek, da je po ocenah vrednost neplačanega gospodinjskega dela 11.000 milijard dolarjev letno. No, saj tudi moški kaj postorijo doma, nekateri znajo sezidati hišo ter napeljati elektriko in vodovod, vendar pa tega ne počnejo vsak dan. Me pa smo vprežene od jutra do večera, seveda ne bom naštevala, kaj vse je še zmeraj sveta dolžnost partnerk in mater, ki si omislijo družino. In to še ni vse, ker pač živimo čedalje dlje, moramo sčasoma skrbeti še za starše, neredko tudi za moževe. In za vnuke, ker včasih hčere in snahe delajo cele dneve. In so tudi potrebne počitka.
Koliko je žensko delo vredno, doumemo šele takrat, ko se zatakne in se zatečemo k plačani pomoči, če si to seveda lahko privoščimo. Če si ne moremo, se gospodinjstvo sesede in družinski člani se raztepejo po socialnih zavodih ali pa se preselijo k sorodnikom, če je pri njih zanje kaj prostora. Razumete? V armadi žensk (ne glede na našo prvotno izobrazbo) je zelo veliko negovalk, kuharic, natakaric, šivilj, peric, čistilk, vrtnark in še mnogo drugih rezervnih poklicev, ki jih je mogoče aktivirati s primernim plačilom in davčno politiko. Namesto da jim gledamo pod prste, da se ne bi šle dela na črno. S pranjem perila v sedemkilogramskem pralnem stroju bi nedvomno lahko strašno obogatele. Bodimo veseli, da ljudje znajo kaj, s čimer si lahko pomagajo iz stiske. In da hočejo delati, ne pa moledovati za pomoč. Jaz bom, če bo kriza, kuhala ričet in vampe v kakšnem kiosku na železniški postaji. Pravijo, da oboje pripravim kar solidno.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 14., 2. april, 2024.
