Marsikaj, na kar smo upali, izgublja verodostojnost. O Natu je Trump vse povedal. Če se bo res kaj usodnega zgodilo, bo Slovenija zelo lahek plen. Ne prvič. Naše sosede so si Slovenijo že delile. Večkrat, nazadnje med drugo svetovno vojno. Nemčija, Italija, Madžarska. In NDH, ki je zasedla pet obmejnih vasi pri Bregani. Tistemu, kar je nekdaj bilo »naše«, se v geostrateških apetitih reče »zgodovinsko« naše ozemlje.
A za take razmisleke zdaj nimamo časa. Ker trenutno stavkamo. Vtis je, da kar vsi. No, Rupar ne. On se trudi za vnovični prihod na politični oder. Janša mu je ponudil priložnost, da kot nekdanji arestant spet postane nekdo. In kar verjeti ne morem, koliko jih nasede. Niti pomislijo ne, zakaj jih vlači na cesto. Upam, da si vsaj kakšen posnetek ogledajo. In jim je potem vsaj malo nerodno.
Zdravniki. V javnosti se v imenu Fidesa pojavljajo trije, štirje… drugi se kameram raje umikajo. Z razlogom. Večina – moj vtis je že tak – dela. Zgodilo se je meni, dogaja se mojim znancem. Iz specialističnih ambulant z leta dolgimi čakalnimi vrstami nas v teh dneh vabijo na preglede!? Kot da tiste nekajletne čakalne vrste – moja na revmatologa – niso bile odraz stanja, ampak – se skoraj bojim zapisati – izsiljevanja. Je pa tudi res, da se za poklic zdravnika vendarle ne odločajo zgolj pogoltneži. In brezbrižneži, ki jim za bolnike ni mar. Verjamem, da velja tudi za te, ki so vpleteni v zamenjavo bolnikov na Onkološkem inštitutu. Težko pa razumem, da niti mesec in več po nedopustni napaki ne v Barsosu in ne na Onkološkem inštitutu še niso ugotovili, kako je do tako grozljive napake prišlo. Kar pomeni, da se lahko že jutri ponovi. V zdravstvu res marsikaj ni več tako, kot bi moralo biti. Denar mnoge premami. Presenečena berem, da tudi dr. Evito Leskovšek. Zavzeta zdravnica, zdaj Fidesova aktivistka, dopoldne uslužbenka NIJZ, je popoldne kot podjetnica za dodatno plačilo predavala o stvareh, ki bi jih morala delati za plačo. In potne stroške. Denar, denar …
Tudi sodniki o svojih plačah in načelih raje govorijo posplošeno in neosebno. Nisem slišala, da bi se kdo od njih opredelil do razpleta nekajletne sage o balkanskih bojevnikih. Primer je je zastaral. Res ni šlo drugače? Mar sodniki in tožilci dobro plačanim odvetnikom res ne sežejo niti do kolen? Bi jim, če bi imeli višje plače? No, pa saj bomo davkoplačevalci vse »pokrili«. Nekajletno sojenje in še odškodnine po »nedolžnem« priprtim. In pravici bo zadoščeno.
Naj še kaj o izobraževanju? Še o enem področju, kjer pristojni mencajo in mencajo, mednarodne primerjave pa opozarjajo, da smo zavozili. Recimo nacionalna preverjanja znanja (NPZ)? Zakaj zdaj ta tudi v tretjem razredu, če pa prej leta in leta niti tistih poznejših, ki so o znanju že kaj povedala, niso upoštevali? Pa čeprav je stroka opozarjala, da so bili ti preizkusi mnogo boljši kazalniki znanja kakor željam šole in staršev prirejene šolske ocene.
Pri zdravstvu, sodstvu in šolstvu gre za temeljne družbene sisteme. Vlada pa nič. NIČ! Ni presenetljivo, da jo kot neuspešno ocenjuje kar 70 odstotkov vprašanih. Nazadnje je tako slabo oceno maja 2021 dobila Janševa vlada. In nekaj mesecev pozneje gladko izgubila na volitvah. Zgodba se ponavlja, spet bo vse na nas volivcih. Dejstvo je, da smo se pri kar nekaj zadnjih vladah opekli.
A domače in širše razmere so take, da si novih eksperimentov ne moremo več privoščiti.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 9., 27. februar, 2024.
