Saj se spomnite … vsa družbena stanovanja dobijo, v šolah so privilegirani, za naše skorajda ni več prostora, slovensko ne znajo, pretepači, lopovi, mi pošteni pa garamo namesto njih … Tudi sodni procesi s tistimi na -ić v glavni vlogi so bili – in so še – deležni grehu nesorazmerne pozornosti. Pa čeprav so Trobec, Plut, Drevenšek, Kovač, Ravter, Marolt ... bili – ali pa so še – kleni Slovenci. In morilci. Ampak prepričanje, da so kriminal k nam prinesli »jugoviči«, je nepremagljivo. Ker mi smo vendarle Slovenci!
Domala nadrasa, ki pa že dolgo ni več sposobna poskrbeti za svoje elementarne potrebe. Nekdaj se je zdelo, da nas je škoda za smetarje, kelnarje, zidarje … Zdaj vemo, da od »tam spodaj« krvavo potrebujemo tudi zdravnike, negovalce, pa upravljavce zahtevnih tehnologij. Tistim, ki znajo šteti do deset, je kristalno jasno, da brez teh mladih prišlekov – od koderkoli – čez 20 in nekaj let ne bo nikogar, ki bi delal namesto nas in zaslužil toliko, da bo tudi za pokojnine naših, takrat 60, 70 let starih potomcev. Pri nas se za to »pokritje« rojeva premalo otrok. Kdo kdaj pomisli na to? Nedolgo tega je nekdo v naši družbi precej zgroženo omenil, da se je lani v Sloveniji rodilo rekordno malo otrok, »pa še med temi domala polovica priseljenkam!« Aklimatiziranim in »prehodnim«. Ni bilo mišljeno kot olajšanje ali priznanje. Bolj kot napoved propada »čiste« rase? Res počasi dojemamo. Če ne bomo odprli vrat dela željnim tujcem, že nam na stara leta ne bo imel kdo menjati plenic.
Vem, da s tujci ne prihaja le delovna sila. Prihajajo tudi izzivi. Obveznosti. Če se ne bomo potrudili za njihovo vključitev, če jim ne bomo pomagali z učenjem jezika in namestitvami, bodo tisti, ki mislijo resno ter imajo znanje in voljo, odšli. Slovenija za večino ni obljubljena dežela. V današnjih časih res ni težko videti in vedeti, kje so boljši obeti, plače in lažje življenje. Netolerantnost večinskega naroda migranti vzamejo v zakup. Ne morejo pa brez dela, strehe nad glavo in šole za otroke.
Države z nizko rodnostjo na eni in velikim izseljevanjem svojih ljudi na drugi strani morajo to vedeti.
Pred kratkim sem se vrnila iz Dolomitov. Podnebne spremembe tudi temu smučarskemu eldoradu odštevajo sezone. A za zdaj se, celo na zgroženost domačinov, število smučarjev še kar povečuje. Delavoljnih za njihovo »oskrbo« pa ni dovolj. Še pred desetimi leti so v preštevilnih kočah, lokalih in trgovinah delali izključno domačini, Ladinci. Celo z juga priseljenih Italijanov je bilo le za vzorec. Danes pa zaposleni na najbolj obleganih smučiščih prihajajo z vseh vetrov. Vseh barv in rasnih fizionomij so. Prvič letos sem opazila, da smučarske naprave upravljajo temnopolti prišleki. Prijazni, ustrežljivi. Takšni, kot jih na naših domačih smučiščih – opravičilo izjemam – težko srečate.
Tudi Slovenija in Slovenci bomo kot država in narod preživeli le, če bomo znali in hoteli sprejeti drugačnosti vseh sort in barv. Vsakomur, ki je kdaj pomolil nos v kakšno večje evropsko mesto, je jasno, da je sobivanje z drugačnostmi zahtevna, a edina možnost. Na srečo je Slovenija majhna in se tujci ne zatekajo v etnične enklave, kot so tiste v Parizu, Londonu in še kje, kjer jezika večinskega naroda sploh ni slišati. Taka segregacija rojeva nestrpnost, proteste, upore in razbijaške pohode. V Parizu, kjer je vsak šesti prebivalec tujec, o tem veliko vedo.
Uspešne bodo le tiste države, ki priseljencev ne bodo le izrabljale, ampak jim bodo tudi kaj ponudile. Jih integrirale. Zelo velja tudi za Slovenijo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
