Trudila sem se, da bi govorila lepo bosanščino ali da vsaj ne bi zvenela kot gastarbajterica, ki je prišla v Bosno na obisk po 20 letih in je pozabila svoj materni jezik. A to se mi seveda redno dogaja. Kadar govorim srbohrvaško, zvenim podobno kot Melania Trump, ki se trudi govoriti slovensko, in na to nisem ravno ponosna. A če sem iskrena, niti ne vem, kaj je v resnici moj materni jezik. Ob mojem rojstvu se je jezik, ki so mi ga položili v zibelko, imenoval srbohrvaški (danes ga ni več, namesto njega so nastali srbski, hrvaški in bosanski jezik), govorila sem ga doma s starši, zunaj in v šoli pa sem se vedno pogovarjala le v slovenščini.
Sama sem se je morala naučiti, od staršev, emigrantov z juga Srbije, žal, nisem imela pomoči pri spoznavanju novega jezika. Niti v vrtec nisem hodila, oče me je namreč celo otroštvo vlačil s sabo v službo, v vojašnico. Tam je ponavadi zadolžil tri vojake, da so me čuvali in se z mano igrali, dokler ni zaključil delovnega urnika. Namesto da bi se gugala na gugalnici, risala in se s prijatelji igrala gnilo jajce, sem plezala po tankih in havbicah, razstavljala puške ter se z vojaki igrala kavboje in Indijance. S slovenščino sem se srečala šele, ko sem vstopila v osnovno šolo. Ne morem reči, da je med nama vzklila ljubezen na prvi pogled. To ne, je bil pa slovenski jezik zame velikanski izziv zlasti zato, ker je bil to ključni pogoj, da me družba v šoli in izven nje sprejme kot sebi enako. Ko sem se naučila brati in sem v šolski knjižnici odkrila vse te čudovite in neverjetne zgodbe, skrite med platnicami tisočih knjig, se je zame odprl nov svet. Požiranje knjig v slovenskem jeziku me je zasvojilo in takrat nekje je srbohrvaščina, ki mi je bila v osnovi namenjena, poniknila nekam v ozadje mojega spomina. Odtlej razmišljam v slovenskem jeziku, in bolj ko se ukvarjam oziroma igram z njim, hitreje pozabljam svoj »materni« jezik.
Sploh je slovenščina zame velik izziv in mi je zelo ljuba tudi zaradi dejstva, da je bila v preteklosti močno zapostavljena (ne samo v času Habsburške monarhije, tudi pod rajnko Jugoslavijo). Jezik, ki ga govori samo dva milijona ljudi, je navkljub raznim pritiskom rasel in se razvijal ter preživel vse udarce in vdore tujih invazivnih jezikov. Vsako leto poslušam jamranje o tem (recimo ob izboru pesmi za Evrovizijo), kako slovenski jezik ni speven, melodičen in podobne neumnosti, češ drugi jeziki so mehkejši in tako fluidni, da kar zdrsnejo z jezika (angleščina, francoščina, italijanščina …). Vrhunska neumnost in zaničevanje lastnega jaza. Zame je slovenščina eksotičen jezik, ki sem ga nepričakovano dobila za darilo. Nenavaden in zanimiv se mi zdi, ker sem se z njim »borila« sama, davila sem se s kompliciranimi pravili, z njegovimi skloni in spregatvami. Čemu ne bi jezika zapetljali z dvojino, če ga lahko, mar ne. In četudi mi je šla dvojina včasih na živce in v njej nisem videla smisla, jo dandanes z veseljem uporabljam in eksperimentiram z njo. Midve, vidva, naju, njiju … Dvojino so včasih poznali številni indoevropski jeziki, kot so sanskrt, stara grščina in celo nemška gotščina jo je uporabljala, a danes smo Slovenci edini narod na svetu, ki smo dvojino ohranili kot pomemben del jezikovne sestavljanke. Uradno jo uporabljajo tudi Lužiški Srbi, ki živijo v bližini mesta Bautzen na vzhodu Nemčije, ampak njih je malo, okoli 60.000 ljudi, in težko rečem, da gre za neki deklariran narod, v njihovem primeru gre bolj za neko manjšinsko jezikovno posebnost.
Z Dževado sva se pogovarjali o odnosih med državama, po telefonu so se oglašali poslušalci, postavljali vprašanja in komentirali. Večina je navdušena nad življenjem v Sloveniji, mnogi imajo pri nas sorodnike in prijatelje, zato dobro vedo, da je Slovenija v primerjavi z Bosno stabilnejša država. Govorili sva tudi o stoletnih poplavah, ki so lanskega avgusta polovico naše države spravile pod vodo in številne ljudi pahnile v obup. Bosanci so bili prvi, ki so nam takrat prihiteli na pomoč s svojo težko mehanizacijo. Tega nisem pozabila, zato sem se jim po radiu iskreno zahvalila. Seveda je ob poplavah prišla pomoč tudi iz drugih držav, ampak oni so bili prvi. Niso ravno najbogatejša država v Evropi, niti del naše evropske družine niso, pa so vseeno takoj prihiteli. Super so Bosanci, res, samo politike imajo nikakršne. Podobno kot pri nas. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.
