Pri tem je poslovnež, ki je bil pred leti zaradi poslov s propadlo Hypo banko obsojen na pogojno zaporno kazen, jasno povedal, da stanovanja tam niso »namenjena ljudem z minimalno plačo«, ampak eliti. Ker je, če citiramo Anderliča, elita jedro naroda: »Ker narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako.«
Vse lepo in prav. V vsaki državi in družbi živijo ljudje, ki imajo zasluge za res velike stvari. Vsaka država potrebuje vrhunske znanstvenike, zdravnike in drugo zdravstveno osebje, umetniške in kulturne ustvarjalce, intelektualce, gospodarstvenike, inženirje, inovatorje, politike, učitelje in vzgojitelje, sodnike, obrtnike, publiciste, športnike ...
A če je Schellenburg res slika slovenske elite, tega žlahtnega sloja vsakega naroda, o katerem govori Anderlič, imamo težavo. Med lastniki tamkajšnjih stanovanj tako ne boste recimo našli Prešernovih nagrajencev ali prejemnikov državnih odlikovanj. V Schellenburgu ne bodo živeli vrhunski skladatelji, dirigenti, pisatelji, pesniki ali igralci. Prav tako ne vodje razvojnih oddelkov v podjetjih, oblikovalci, vrhunski matematiki, fiziki, prejemniki državnih nagrad na področju znanosti ali drugi ljudje, ki v državi in družbi »ustvarjajo dodano vrednost«. Vseh teh kategorij, ki recimo na zahodu veljajo za elito, tam ni.
Ne, elita, o kateri govori Anderlič, je drugačna. Eden od lastnikov stanovanja v Schellenburgu je nekdanji šef policije, ki si je v poznejši karieri kot lobist nakopičil večje število nepremičnin. Druga je nekdanja dolgoletna sodelavka bivšega šefa Službe državne varnosti (SDV), ki je po osamosvojitvi veljal za pomembnega igralca v poslih na področjih zdravstva in gradbeništva.
Tam boste ob nekaterih ljudeh, ki jim je s prodajo podjetij tujcem uspel posel življenja, in posameznih upokojenih zdravnikov našli tudi različne tranzicijske podjetnike, ki izmenično nastopajo na straneh rumene in črne kronike, in očeta zdaj že nekdanjega glavnega tajnika ene od vladnih strank. Elito iz Schellenburga v resnici lepo simbolizira podjetje iz davčne oaze Liechtenstein, ki je tam kupilo najdražji »penthouse«. Kdo je dejanski kupec 330 kvadratnih metrov velikega stanovanja, vrednega najmanj štiri milijone evrov, iz javno dostopnih virov ni mogoče ugotoviti. Še manj razlogov, zakaj ostaja skrit.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.
