Govoril je seveda o Prešernu, ki ni imel klasičnih značilnosti za »kanonizacijo« – ni puščal materialnih sledi v obliki zgradb in spomenikov, njegova kariera ni bila bogvekaj, družinsko življenje je imel katastrofalno. Tako zelo je bil občutljiv za svojo svobodo, da niti ure z verižico, ki ga je na neki način vezala, ni hotel nositi, nam je nekoč razlagal akademik Boris Paternu. Toda bil je dober pesnik, kar smo mu sicer priznali šele po smrti, a ravno pravi čas, da se je vzpel višje od Triglava. No, ne pri vseh; vaški knjižničar mi je smrklji, ko sem iskala Prešernove poezije, zabrusil: »Se zavedaš, da je te pesmi napisal pijanec!?« Kar precej težav sem imela z osmišljanjem njegove jedke pripombe.
Zmeraj, ko častimo nekoga ali nekaj, nas morda tam nekje v ozadju zapeče misel – kaj pa bo ostalo za nami? Večina ne bo imela svojih spomenikov, po nas ne bodo imenovali ulic, šol in kulturnih domov, redki bodo ostali v kakšnih zapisih in na komaj opaznih spominskih ploščah – tu se je rodil(a), tu je deloval(a), saj veste. V čigav spomin se bomo preselili, bo dolgo trajal, kako bomo tam zapisani? Del odgovora sem dobila na pogrebu skoraj devetdesetletne kmetice, zelo sem jo imela rada, pokopali so jo tik pred praznikom. Zbralo se je ogromno ljudi, veliko lepega sem slišala o njeni modrosti in dobroti, najbolj pa je presenetil župnik s svojim prelepim govorom. Večkrat jo je obiskal in začutil je, kako je povezana s svojim okoljem, kako ljubeče in spoštljivo različne generacije skrbijo druga za drugo, skratka, kar seješ, to večinoma žanješ.
Grenko žetev doživljata ta čas dva zakonska para, en beograjski in en ameriški. Oba sta svojima mladoletnima sinovoma omogočila stik z orožjem, ameriški je dobil pištolo in obisk strelišča za božično darilo … Oba mulca, ki sta pobila svoje sošolce, sta uničila življenje sebi in številnim družinam, se pa redko dogaja (tako kot zdaj), da se starši nikomur ne smilijo. Ameriška mama je že dobila 15 let zapora, oče bo fasal še več, tudi Beograjčana se ne bosta izvlekla brez konkretne kazni. Mnogi starši so se ob čedalje pogostejših strelskih pohodih mladoletnikov, ki jih ni mogoče pripisati samo duševni neuravnovešenosti, morda le vprašali – kaj pravzaprav počnemo? Kaj sporočamo mladim, za katere smo odgovorni in od katerih pričakujemo, da bodo nekoč, ko bomo brez moči, prijazni do nas? Kako se znajdejo v kulturi potrošništva, pretirane tekmovalnosti, površnih odnosov in nasilja? Kultura srca pa je neproduktivna izguba časa.
Kulturnemu prazniku sledi praznik trgovcev, valentinovo. Lepa priložnost, da s cvetjem, plišastimi igračkami in bomboni vsaj začasno zamašimo razpoke, ki so nastale med nami. Kajne?
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.
