Gaza, podivjani Izrael, Iran, Rusi, Kitajci … Velika Britanija in Nemčija, grozeča vojna, orožarji bogatijo … Tiste med nami, ki bi našim potomcem privoščili življenje, kot ga je imela moja generacija, vedno bolj stiska. Kot da podnebne spremembe niso dovolj. Ne, veliki so zavohali priložnost. Kaj ko bi si svet na novo razdelili? V razmerah, ko izraelski masaker nad Palestinci za meddržavno sodišče v Haagu ni genocid, pravzaprav nič ne tvegajo. Vse je dovoljeno. Po novem niti novodobnega Nürnberga ne bi bilo. Svet je znorel. Načeloma sta grda beseda ali seksističen pogled kazniva, izraelski pokol desettisočih otrok pa ni!?
Grdi časi. Kako mrki bi šele bili Slovenci, če ne bi imeli športnikov. Ne vem, ali se sploh zavedajo, kako pomembni so za naš dušni mir. Za naše počutje, za naš nacionalni ponos. Tudi mojega, pa sem vse prej kot fanatična navdušenka nad komerkoli in čemerkoli. Še nikoli v življenju nisem vstala sredi noči, da bi zanje stiskala pesti. V resnici se pogosto, ko se dogaja kaj napetega, umaknem izpred zaslona. Ne zdržim. A sem potem neskončno vesela, ko se dobro konča. In si, zdaj ko tehnologije to omogočajo, za nazaj in brez infarkta ogledam vse najbolj napete trenutke, zmagoslavja in slavja. In mi je lepo, sem ponosna in lažje zaspim.
Ker sicer me marsikaj, kar se dogaja v Sloveniji, jezi. Skrbi. Občutek imam, da gre premnogim le še za denar. In dirkajo. Kdo bo prej! Ker jih je strah, da jih »konkurenca« za javni denar ne bi prehitela. Zasebni delodajalci, ki se zavedajo, da brez dobrih kadrov ne morejo, zanje poskrbijo. Najbolj iskane plačajo »z zlatom«, onim drugim pokažejo vrata. V zasebnem sektorju se delavci za stavko odločijo, ko res ni druge. Ko plač sploh ne dobijo (bivša Mura), ko delodajalec z njimi ravna kot s podganami (Marinblu), ko so do skrajnosti izkoriščani (turški delavci na trasi drugega tira), in gotovo še kdo. V javnem sektorju pa je drugače. Gre za storitve, od katerih smo državljani odvisni in v resnici nanje niti čakati ne moremo. Ne gre le za zdravnike, tudi stavka šolnikov je boleča. Če nujno potrebujete overitev ali potrditev kakšnega dokumenta, vam zagreni življenje tudi stavka javne uprave. Celo brez pokojnine lahko ostanete, če tujemu izplačevalcu pravočasno ne dokažete, da ste še živi. Državljani, uporabniki vseh teh storitev, smo v primeru stavke v teh dejavnostih zelo priročna tarča. Talci. Pa vendar, če nas ne prepričajo, se zgodi, kar se je zdravnikom. Toliko gneva, toliko zgražanja, zmerjanja – anonimnega, seveda – kot so ga deležni to pot, pri nas verjetno ni doživel še nihče. Dejstvo je, da so se projekta neverjetnih dvigov svojih plač lotili zelo amatersko. V stilu bogov. Ker mi lahko. Uporabili so le tiste argumente, ki ustrezajo njim. Res je, njihove plače so povprečno samo enkrat višje od povprečnih v Sloveniji, nemške, avstrijske … pa trikrat in več. Pač v skladu z njihovim BDP. A v EU so tudi Grčija, Portugalska, Poljska …, kjer je denarja manj in so zdravniki občutno slabše plačani kot v Sloveniji. Tudi zato zdaj pozornost preusmerjajo na slabe delovne pogoje. A pravega zaupanja ni več. Kot se je pri Marcelu izrazil dr. Samo Zver, ki stavke ne podpira, je dejstvo, da »so slovenski zdravniki, vsemu navkljub, na vrhu prehrambne verige«. In vedo oni in vemo tudi mi, da bodo tam tudi ostali.
A kaj, ko hrana ni vse. So še zaupanje, ugled, spoštovanje, priznanje … In verodostojnost.
Tudi zato mnogi zdravniki v teh dneh molčijo in … delajo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 6., 6. februar, 2024.
