Saj ne rečem, da z Janekom ne marava snega. Čisto rada ga gledava skozi okno, ko sva v topli hiši. Da bi pa z veseljem v snegu bredla naokoli, ne, to pa ne! Mislim, da je tudi v tem razlog, da Janek nikoli ni vzljubil snega. Gotovo je opazil, da se rada izognem mrazu in snegu. Vse pa se je začelo mnogo, mnogo let nazaj. V najzgodnejših letih življenja je bila moja mama silno zadovoljna, če me sploh ni videla. Pozimi, na primer, ji je prav prišel sneg. Ko je zapadel, me je poslala na hribček za hišo in mi v roke porinila plastično vrečo. To je pomenilo: »Pojdi. Sankaj se.« No, šlo je za nekaj sankanju podobnega, hehe. Tudi ni nikoli pozabila naročiti, naj se ne vračam v hišo pred mrakom. Ne vem, ali je vedela, da obstajajo kakšna toplejša, celo nepremočljiva oblačila za sneg. Meni se še sanjalo ni. Vse skupaj je tako ali tako nepomembno, saj nisem imela niti ustreznih ali »svojih« osnovnih oblačil. Kakorkoli že, zvečer sem prišla v hišo z zmrznjenimi nogami v gumijastih škornjih, na rokavih jopice so visele napol zaledenele kepice zamrznjenega snega … Mislim si, da sem zaradi tega nekaj let marsikatero zimsko noč jokala in včasih tudi tulila, ker me je tako trgalo po nogah, kot rečemo. Ampak tisti časi so minili, čas je obrusil marsikatere spomine in zdaj mi ti prikličejo samo še kakšen nasmeh. Okoli srca se na kratko nabere grenkoba, v prsih me stisne. Tiste nekdanje pekoče bolečine, ki je kar trajala in trajala, pa ni več v meni.
No, Janek gotovo nima takšnih spominov. Ko je bil še majhen, sem ga vozila na sankah, pa sploh ni užival. Ves nesrečen si je kar naprej čistil bundo in zimske čeveljčke, če je kje zagledal kakšno snežinko. Rokavičk tudi ni maral. Vem, da so ga ovirale, ker se ni mogel potolažiti s prstkom v ustih, kadar je bil v stiski.
No, tako so minevale zime in midva sva postala nekakšna zapečkarja. Da ne govorim o tem, da Janek vedno skriva svoje zimske čevlje nekje v kleti. Še z novimi supergami ima težave, ko jih je treba obuti!
In tako sva jo danes tukaj v Bovcu kar dobro odnesla, hehe. Sneg je po dolini samo naletaval in se takoj spremenil v kapljice. Zjutraj sem se malo zaskrbljena odpravila na pot v Tolmin. Deževalo je, po cesti je bilo veliko kamenja, ki se je zaradi dežja odluščil od kamnitih skladovnic nad cesto. Marsikateri kamen pa je nehote potisnila na cesto kakšna srna, ko je iskala vsaj malo zavetja pred dežjem.
Janek jo je pred delovnim centrom ucvrl iz avta. Včeraj je imel dopust in sva bila doma. Če bi ga sodila po sebi, bi mislila, da je imel slabo vest, ker je izpustil en delovni dan, hehe. Ne, ne, samo tako zelo rad se druži s svojimi prijatelji in njegov notranji urnik je pogrešal en dan!
Jaz sem obsedela v avtu na parkirišču. Zavila sem se v debel plašč, vzela v roke dnevni časopis in se (po nepotrebnem) jezila. Veter je zavijal okrog avta, mokre snežinke so se lepile na šipo. Orosile so se šipe, in ko nisem več mogla opazovati okolice, sem zaspala. Vam povem, kot medved v brlogu. Mislim, da celo z odprtimi usti in s smrčanjem, hehe. Zbudila sem se vsa polomljena, vklopila gretje, pogledala naokoli. Še vedno ni bilo nič belo po cesti. Mislila sem si: super, srečno bova prispela do doma! Danes imam pa srečo!
In ne, danes nisva šla na sprehod. Janek ga nič ne pogreša, ker bo tisto pot opravil zdaj po hiši, ko skrbno preverja, ali se je že posušilo perilo na radiatorjih, hehe. Jaz pa upam, da še ne bo suho nekaj časa. Saj veste, potem me čaka pa likalnik! In danes pač ne bi …
Sva se pa vse prejšnje dni, tudi ko je bilo res mrzlo in je pihala še bolj mrzla burja, odpravila na najino pot, vsaj do klopce. Toplo sva se oblekla, kapo na glavo in šal okrog ust! V Mali vasi so naju s smehom spraševali, ali naju zebe. Ne, ni naju zeblo! Tudi Janek se ni prehladil, večinoma pač diha skozi usta. In moji zobje in dlesni so mi bili tudi hvaležni. Verjetno pa na severnem tečaju, vsaj jaz, ne bi preživela, hehe.
Na sprehodu nisva nabirala teloha, ker sva ga dobila za darilo. Pred nekaj dnevi so imeli cvetovi še zelo kratka stebelca, zdaj pa je na osojnih pobočjih pri cerkvici sv. Lenarta že v čisto pomladanski izdaji. Pa tudi listke zvončkov je opaziti. In če se je kdo razveselil, da bo že kar pomlad … Ne, ne še! Vsako zimo je ta čas enako, le da so rastline skrite pod snegom.
Ampak bo! Tudi pomlad bo še! Do takrat in tudi potem naprej pa je treba iskati v dnevu drobne dogodke, besede, misli, vse tisto, kar naredi dan nepozaben! Vsakega je škoda pozabiti!
Seveda pa vsem zimskim zanesenjakom in ljubiteljem snežne odeje želiva kar največ smučarskih in drugih užitkov. Voznikom in poštarjem očiščene in suhe ceste, babicam in dedkom, mladim mamicam in vsem, ki kamorkoli hitite, pa čim manj poledice. Otrokom, ja, njim pa veselja v mnogih zimskih igrah v primernih, toplih oblačilih.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 5., 30. januar, 2024.
