Ste gledali tisti film, ki se valja po spletu – o tem, da smo pravzaprav vsi potomci bitij z neke druge galaksije? Najprej smo bili njihovi kloni, potrebovali so sužnje za kopanje zlata, potem pa jim je zmanjkalo potrpljenja in so ustvarili Adama in Evo, da smo se lahko razmnoževali sami. Smo gledali, seveda. Aha, kako daleč smo pa mi s kloniranjem? S tisto ovco Doly se menda ni dobro končalo. Eni trdijo, da so klonirani otroci že med nami, da jih sploh ni treba roditi, ker jih redijo kar v nekakšnih loncih. Smo slišali? Smo. Pa kljub temu sedimo takole mirno, kot da se nas nič ne tiče?
Kaj pa naj, smo se otepali. Naredili bodo dva, tri ljudi po vzorcu enega od staršev, potem bodo ugotovili, da je to predrago, prezapleteno in navsezadnje tudi precej dolgočasno.
Enega od staršev, je kriknila znanka. Katerega? No, se bosta že sporazumela. Enega od očeta in enega od matere. Se pravi, da bo mati rodila najprej novega moža in potem še samo sebe? Da bo recimo njen zet, ki je nedvomno največji osel med vsemi, ki jih je imela na izbiro njena hči, spravil na svet še enega natanko takšnega osla? In ker misli (torej zet), da je najpametnejši na svetu, bo svojo kopijo vzgajal v še popolnejšega kretena?
Cenjeni soprog, ki meni, da je njena hči dobila vsekakor najboljšega moža, kar jih je bilo na izbiro, je dokaj mirno pripomnil, da ni vse tako črno, kot je videti na prvi pogled. Saj vendar ženske izbirajo, koga ali kaj bodo rodile! Mirno lahko spravijo na svet svojo lastno mater (ob tej pripombi se je znanki razvedril obraz) ali pa recimo predsednika ZDA, če bo seveda pripravljen odščipniti del svoje kože ali kakšnega vraga že potrebujejo, morda pa zadošča samo prhljaj, ki ga spreten natakar lahko postrga s predsednikovih ramen? Predsednik ZDA? Ni slabo. Navsezadnje ima sestrično v Ameriki in njen sin je, kolikor ve, natakar. Ni slabo. Le nekaj jo skrbi: zdajšnji predsednik je precej v letih in njegove celice niso več v najboljšem stanju. Bi morda raje celice njegovega morebitnega naslednika?
Kakšen predsednik, se je vmešala babica. Če bi se že šli kloniranje, je najboljše, da rodimo enega moža in eno ženo, ki sta formalno sicer brat in sestra, v resnici pa si sploh nista v krvnem sorodu. Potem mož vzgaja svojo klonirano hčer v idealno soprogo, žena pa kloniranega sina v najboljšega moža. Zraven pa skrbno telovadita in jesta same korenčke, da bosta videti čim dlje mlada, tudi plastične operacije so priporočljive. Kajti ko bosta otroka odrasla, se bo lahko oče poročil s svojo hčerjo, mati pa s sinom, ki je po njenih merilih najboljši soprog na svetu. Kapiraš? Aha, je rekla znanka in odtavala skozi vrata. Seveda pa bo treba vse skupaj še enkrat premisliti, je zagodrnjala za slovo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
