Križna jama je eden od svetovnih naravnih biserov – je četrta jama na svetu po pestrosti jamskih organizmov (50 vrst), v njej živi sedem od 28 znanih netopirjev v Sloveniji – in kot taka seveda magnet za turistične oglede. Nad jamo bdijo člani Društva ljubiteljev Križne jame, ki so jo v zadnjih 30 letih tudi uspeli temeljito očistiti. Odpadke so v njej v zadnjih sto letih puščali tako obiskovalci kot raziskovalci.
Verjetno so nekaj iztrebkov (ne pa smeti) za sabo pustili tudi zadnji »ujetniki«, razen če so jamarji imeli s sabo posebne vrečke, kakršne imajo astronavti in ki jih jamarji tudi uporabljajo. Te se namestijo na nekakšen stolček, in ko človek opravi potrebo, se vrečka neprodušno zapre in jo odneseš v smetnjak – nazaj na svetlo.
Člani omenjenega društva, v katerem so večinoma aktivni jamarji (tudi s statusom jamskih potapljačev in reševalcev), ne zagovarjajo povečanja števila obiskovalcev v Križni jami – kljub interesu. Če bi danes želeli na sedemurni ogled jame – vse do Kristalne gore, kot so ga doživeli zadnji trije obiskovalci (brez reševalne sage, seveda), bi se morali postaviti v čakalno vrsto in bi si lahko čudovito stvarjenje narave ogledali šele čez dobro leto ali celo dve. Do Kristalne dvorane obiskovalce izkušeni vodniki popeljejo samo v zimskem času in le sto obiskovalcev na leto.
Nesreča nikoli ne počiva, ni je pa tudi za vsakim vogalom, saj je to prva takšna nesreča v 30 letih v tej jami. Kot pravi dr. Maks Merela, vodja mednarodne reševalne enote pri Jamarski reševalni službi, bo od te nesreče ogled jame še varnejši. Tale obisk, ki se je končal z uspešnim reševanjem, o katerem jamarji niso podvomili, nikakor ni bil brezglav, potrdi Merela. Imeli so tudi ogrevan bivak, v katerem je bilo od 15 do 20 stopinj (v jami je od 8 do 9 stopinj), prigrizke za malico ... Vse to bodo sedaj gotovo še okrepili, morda bodo zraven pristale še spalne vreče, razmišlja Merela. Da bi sedaj zavladal množičen strah pred obiskovanjem podzemnih jam, se mu ne zdi utemeljeno.
Da so kljub slabi vremenski napovedi brezglavo rinili v jamo, je le pavšalna ocena nepoznavalcev. »V preteklosti so oglede opravili v podobnih vodostajih in je bilo vse v redu. Letos so bile razmere posebne. Ko sem bil tam na terenu te tri reševalne dni, se je vodostaj obnašal malodane čudno. Na merilni letvici je kazalo npr. 65 centimetrov, čez tri ure je padlo na 60, nato pa je bila naslednji dan voda na 70 centimetrih – pa tisti dan sploh ni več deževalo.«
Tudi poudarjanje stroškov tovrstnega reševanje ni umestno. Koliko pa stane takšna akcija, če je skoraj vseh sto udeležencev prostovoljcev (razen zdravstvene reševalne ekipe)? Merela, ki ima s tovrstnimi reševanji bogate izkušnje, ocenjuje, da številka ne bi smela preseči 10.000 evrov.
Obtoževanje kogarkoli za nedavni dogodek je nepotrebno. Lahko pa smo ponosni, da imamo med približno tisoč jamarji, ki radi lazijo po luknjah, kot se pošalijo, toliko srčnih, zavzetih in strokovno podkovanih reševalcev. Gre za vrhunsko ekipo tudi na mednarodni ravni.
Glede Križne jame pa bi nas v prihodnosti moralo skrbeti njeno onesnaženje. Čistilna naprava na Blokah svojo odvečno vodo občasno namreč spušča v lokalno ponikalnico – takrat se v tem podzemnem biseru pojavlja nesnaga v obliki pene. Tega pa jamarski reševalci s tridnevno akcijo žal ne morejo rešiti.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. št. 3., 16. januar, 2024.
