»Ob posebnih priložnostih ali družinskih srečanjih je miza pri naši mami vedno bogato obložena. A še pomembneje je, da s svojo skrbnostjo vedno poskrbi za lepo pogrnjeno mizo in najlepši jedilni servis, medtem ko oče z veseljem sledi njenim korakom. To so trenutki, ki jih hranimo v srcu in za katere smo zelo hvaležni,« pravi Tanja Pirc Robič, ki ima dolgoletne izkušnje v marketingu, pred nekaj leti pa je z ljubeznijo do kuhe in izvrstnimi jedmi navdušila v televizijskem kuharskem tekmovanju MasterChef Slovenija.
»Mami je postavila temelje mojemu kuharskemu znanju in ljubezni do ustvarjanja jedi. V njeni kuhinji sem se naučila ceniti sposobnost ustvarjanja okusnih obrokov iz skoraj praznih omaric in hladilnika. Pomembno se mi zdi, da hrana ne konča v smeteh, ampak jo s kreativnostjo spremenim v čudovite kulinarične mojstrovine. Ta pristop mi je bil v veliko pomoč tudi v kuhinji v MasterChefu. Ko so moji otroci odraščali, sem začela intenzivneje raziskovati in eksperimentirati v kuhinji. Navdih iščem v kuharskih knjigah, med potovanji in uživam v spremljanju kulinaričnih oddaj. Nataša je prav tako spretna v kuhinji, presenetila me je z izjemnimi sladicami – verjamem, da v njihovi peki resnično uživa.«
Polno topline, nostalgije
Osrečujejo jih prelepi skupni spomini. »V najinem otroštvu smo praznični december zagotovo praznovali drugače kot danes – takrat nismo namenjali posebne pozornosti božični večerji. Kot otroci na vasi smo z betlehemsko lučko obiskovali hiše, dobili sladkarije in se odpravili k polnočnici. Spomini na takšne praznike so še vedno polni topline in nostalgije.«
Med božično-novoletnimi prazniki je njuna mama ljubeče pripravljala družinske jedi, s spoštovanjem tradicije pa jima je recepture že skrbno predala in tako ohranila za prihodnje rodove. »Naše praznične pojedine so bile vedno zaznamovane s francosko solato, tatarskim biftkom, polnjenimi jajčki, svinjskimi rebrci z gorenjsko prato, lahkimi flancati in seveda potico. Lani mi je mami predala recept za potico, saj njene roke tega niso več zmogle. Še vedno se spomnim, kako težko ji je bilo to priznati. Vselej je bila edina, ki je pekla potico. Kljub temu smo iz peke naredili pravo veselje, a ni bila tako dobra kot njena. Pri nas so del praznične tradicije tudi sarme. Prvi dan v novem letu se vsi zberemo pri atiju in mami, poslušamo dunajski koncert in uživamo v sarmah. Spominjam se leta, ko je pripravila segedin in smo vsi spraševali, kje so naše ljubljene sarme.«
ko preberete v reviji Jana, 52, 27. december, 2023.
