»Najboljši recept za trdno zdravje je zame prav gotovo delo. Težko, utrujajoče delo v službi ni vedno vir zdravja, a vsakdo ima nekaj, kar ga veseli – lahko so to vrtiček, šport, risanje, glasba, knjige, planinstvo… nekaj, kar se mu zdi smiselno in je zanj vir moči. Pomembno je, da se ne prepustimo brezdelju,« pravi Dušica Kunaver, pisateljica z okoli 150 knjižnimi deli in zbiralka ljudskega izročila. Biti učiteljica je zanjo najlepši poklic na svetu, ki se nikdar ne konča. Po upokojitvi pred 36 leti se je lotila predavanj in pisanja knjig. »Še zdaj veliko pišem, kolikor največ zmorem. Predvsem mladini, saj na mladih svet stoji.«
Hvaležnost
A pokonci jo držijo tudi spomini na njene drage. »Najprej bi se želela tiho in spoštljivo zahvaliti svojemu kraškemu rodu. Moj oče Andrej Zlobec je zrasel med devetimi sestradanimi otroki na najrevnejši kraški domačiji, a doživel in preživel je toliko hudega, da mi že misel nanj daje moč. Prirojeno zdravje ali prirojena bolehnost ni nekaj, kar bi nas smelo zaznamovati in nas opravičevati, da ne bi zavestno skrbeli za zdravo življenje, predvsem pa za zdravo mišljenje!«
Nasmeha ni izbrisalo pet vojn
Njen pokojni oče je preživel pet vojn, njej pa je dal, kot pravi, izjemno popotnico za življenje. »Moj oče je bil velik kraški domoljub. Dezertiral je iz avstro-ogrske vojske in se po koncu vojne pridružil Maistrovim borcem. Po priključitvi Primorske Italiji pa je s fanti iz svoje vasi razvil jugoslovansko zastavo in moral zato zbežati od doma. Neki kmet iz Hotedršice mu je pomagal priti čez mejo v Jugoslavijo. Obiskoval je podoficirsko šolo v Zagrebu in se pridružil borcem za južno jugoslovansko mejo. Po čudnem naključju je padel še v grško-turško vojno in po čudežu ostal živ. Sprejet je bil na vojaško akademijo v Beogradu in nato napredoval do člana generalštaba starojugoslovanske vojske. Postal je komandant vojašnice v Mostah v Ljubljani, kjer sva z bratom Željkom preživela lepo otroštvo – do začetka druge vojne. Moj oče je iz grozot taborišč in ječ prišel kot invalid, vendar petim vojnam ni uspelo izbrisati nasmeha z njegovega obraza. Rasla sem ob takem vzorniku. Pravil mi je, kako so si s sojetniki v taborišču blažili brezup. V taboriščni kuhinji so ukradli poleno in nato z zobmi, nohti in drgnjenjem ob rob zidu oblikovali šahovske figurice. To jim je lajšalo temne dneve v taborišču.«
Pesmi, močnejše od lakote
Njena ljubezen do ljudskega izročila in knjig je vzplamtela v otroštvu. »Zaradi naših staršev smo trije otroci lažje prebrodili težke vojne čase. Zvečer, ko nas je mama lačne dajala spat, nam je pela tako lepe ljudske pesmi, da se danes sploh ne spominjam lakote, ampak imam v mislih le njene pesmi. Imela je oguljeno staro pesmarico. Ko so očeta med vojno prvič aretirali, sem tekla za njim v sobo in videla, da trga platnice te pesmarice, a nisem razumela, zakaj. Vedela pa sem, da ga bodo odpeljali. Ni mi razlagal, le stisnil me je k sebi in mi zašepetal, da se bo vrnil. Nato je strgal platnice še ene knjige. Črk takrat še nisem poznala, a danes kot svetinjo hranim to pesmarico. Oče je vedel, da njegovo družino čaka še mnogo policijskih pretresov stanovanja, toda pesmarica v ovitku Zdravstvenega priročnika je vse preživela.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 52, 27. december, 2023.
