Da se na področju naravoslovja uvrstiš v državni mladinski cvetober petnajstih, se je treba v znanju dokazati na državni ravni v osmem in devetem razredu. Potem imajo najboljši konec junija priprave na pedagoški in biotehniški fakulteti, sledi prvi izbirni test, kjer je izbranih 12 najboljših. Ti gredo na druge priprave na koncu poletnih počitnic (v Trento), sledi drugi izbirni test, kjer izberejo šest najboljših za olimpijado. Nato so še priprave med jesenskimi počitnicami, poleg tega so mladi prosili še za dodatne ure in srečanja po spletu. Vsega skupaj se je nabralo za več kot 110 pripravljalnih ur, v katerih so predelovali dodatne srednješolske vsebine in jih spravili na ustrezno olimpijsko raven. Testne pole so reševali ob treh zjutraj po našem času, k sreči so se na drug časovni pas lahko privajali tri dni.
Najprej so morali izročiti telefone
Biti na vrhu sveta v znanju je dober občutek, prizna Primož Markovič, ki se je že lani z olimpijade vrnil s srebrno. Letos je bil zlat. »Dober je občutek zavedanja, da se lahko kosaš z vrstniki z vsega sveta.« Ali na take mlade že prežijo kakšni lovci na talente? Za zdaj takih povabil Primož še ni bil deležen, zagotovo pa si želi v prihodnjih letih po kakšno mednarodno izkušnjo, vendar intenzivno o prihodnosti še ne razmišlja, se pa vidi v naravoslovju. Še posebej mu je ljuba fizika. Kaj ga žene k dodatnemu delu, da se preskuša na tako visoki ravni? »Ker se mi zdi ta snov zanimiva, in če te stvar zanima, je vse lažje. Pa tudi veš, da trdo delo obrodi sadove, in to me žene – vem, da ne delam zastonj. Res je, da za ta uspeh ne dobiš nagrade – kot bi kdo mislil ali pričakoval – ampak ne gre za to. Olimpijade so neprecenljiva izkušnja: spoznaš novo deželo, ljudi, vrstnike z vsega sveta, ki jih zanimajo podobne stvari kot tebe, seznaniš se z razmišljanjem drugih, vidiš, kaj se dogaja drugje po svetu. To je najdragocenejše.«
Druženje je bilo intenzivno tudi zato, ker so organizatorji vsem udeležencem vzeli vse elektronske naprave, da se s svojimi mentorji – ti so videli naloge, da bi jim jih lahko prevedli – ne bi mogli posvetovati. Mladim so tako ostali samo fotoaparati in analogne ure. »To je bil tudi razlog, da so bili ljudje bolj odprti za druženje. Ko smo po enem tednu dobili nazaj telefone, so bili mladi bolj zatopljeni v ekrane,« razlaga Primož, za katerega je nabiranje (dodatnega) znanja pravzaprav edini hobi. Preprosto se rad uči.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 51, 18. december, 2023.
