Dve številki nazaj ste lahko v Jani brali o treh nevarnih uredbah, katerih posledica bo – svarijo civilna gibanja in nekateri strokovnjaki – nič več in nič manj kot privatizacija hrane. V celotni Evropi. Kajti uredbe, tu je hakeljc, se po uvodnih usklajevanjih implementirajo v zakonodajo brez pardona. Naš državni svet je bil odločno proti, a to je veto brezzobega tigra. Niti ni članov odbora za zadeve Evropske unije zmotila poplava protestnih pisem civilnih združenj. Strokovnjak za jedrsko varnost Miroslav Gregorič se je glasovanja korektno vzdržal, češ da o zadevi premalo ve, štirje poslanci opozicije so bili proti, vsi preostali pa za. In če strokovnjak takega kova lahko prizna, da snovi ne pozna, kako je torej s preostalimi člani, za katere niste še nikoli slišali, razen za Jonasa najbrž? No, vsi ti, pravnica, elektrotehnik, učitelj športa in tako do nekdanjega televizijskega voditelja, so gladko prikimali, da Slovenija »pozdravlja posodobitev zakonodaje« (z nekaj blagimi pomisleki). Saj vemo, kako to gre: streljati je treba na isti gol. Koalicija ima v odboru gladko večino.
Ko to pišemo, v uredništvu čakamo odgovor z ministrstva za kmetijstvo oziroma Uprave za varno hrano (obljubili so ga tekom dopoldneva), ali je to dejansko že končno stališče naše države in bo torej posredovano v Bruselj brez javne razprave. Kaj se je v tem primeru zgodilo z demokracijo, se sprašujejo civilna združenja, ki na svoje apele odborom, državnemu zboru, pristojnemu ministrstvu, predsedniku vlade niso prejela niti črke v odgovor. Društvo Samooskrbni s Sanjo Lončar na čelu je v pismu predsednici države zapisalo, da »lahko uredbe pripeljejo do trajnega uničenja okolja, izgube samooskrbnosti in suverenosti … saj želijo dodatno centralizirati proizvodnjo semen (ki jih že zdaj obvladujejo štiri korporacije), omogočiti, da gensko spremenjene tehnologije pridejo na trg brez testiranj in označevanja … vse pa so napisane, kot bi jih pisali lobisti multinacionalk.« Biotehnološka industrija namreč že 15 let skuša po vzoru ZDA povoziti dosedanjo omejujočo evropsko zakonodajo.
Mimogrede, v besedilu uredb so predvidene izjeme za vrtičkarje in določene za kmete, a naša stroka predlaga, da še to izjemo omejimo in zahtevamo, da kmetje uporabljajo le standardizirana semena. Vse to bi pomenilo konec ekološkega kmetovanja, povzamejo v pismu Samooskrbni, in je tudi v tragičnem nasprotju s cilji EU, da bi se ekološko kmetijstvo povečalo na četrtino (Slovenija ga premore vsega 11 odstotkov). Varovanje ekoloških posevkov pred gensko spremenjenimi se prepušča državam samim. Bomo postavljali zidove med njivami? Prometne znake za žuželke? Križanja pač ni mogoče preprečiti in izkušnje iz tujine kažejo, kaj sledi: kmetje začno prejemati tožbe multinacionalk »zaradi kraje patenta«. Res je, ostajajo še rastlinjaki z visoko digitalizirano proizvodnjo, o čemer veliko ve predsedujoča Španija. Res, le zakaj ne bi tamkajšnjega plastificiranega opustošenja narave preselili na celoten evropski trg? No, nekaj držav je k sreči odločno proti, med njimi Avstrija in Madžarska, upanje zato ostaja.
Tudi Slovenci smo večinsko proti GSO, pa če jih še stokrat preimenujejo v nekakšne nove genomske tehnike ali kaj že. Dokler ni dokazov, da ne morejo škodovati zdravju (tudi čez generacijo ali dve), previdnostnega načela ne gre postaviti v kot. Slovenci sicer imamo svojo rastlinsko gensko banko, v kateri je 5.500 genskih virov kmetijskih rastlin. Toda do njih lahko pride Monsanto, kmet pa ne, razen če jih ne bo žlahtnil (po uredbah, kajpak). Še vedno (!) jih nimamo tudi v blagovnih rezervah. Če bo naša prehranska varnost odvisna od semen, ki jih bodo patentirale štiri tuje korporacije, je ogrožena naša suverenost, svarijo tudi v Ekoci: »V primeru neizdobave semen s skupnega semenarskega trga EU lahko v Sloveniji ostanemo brez hrane.«
No, ampak tukaj so še ljudje. Ljudje, ki pišejo peticije in hodijo na referendume, vse bolj spet obdelujejo vrtove in se pospešeno učijo semeniti svoje rastline za hrano kot nekoč, pomagajo kmetom, kadar potrebujejo več rok, v zameno za hrano, kupujejo direktno na kmetiji brez marž in provizij ter odstotkov za bogvekoga in bogvekje v verigi, da na koncu kmet dobi drobiž, mi plačujemo božjastno drago hrano, kmetovanje brez subvencij se pa več ne splača. Ljudje se čedalje bolj združujejo, učijo samooskrbe in si pri tem pomagajo. In še bolj si bodo. Sploh če se bo »stroko« poslušalo le tam, kjer je denar, tam, kjer je zdravje (kot recimo v primeru sežigalnic), pa ne.
Hrana je orožje, vzeti jo moramo nazaj v svoje roke.
(P. S. Ura je dve, Jana mora v tiskarno, odgovora z ministrstva ni.)
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 50, 12. december, 2023.
