Priznam, da imam do mortadele nekaj rahlih predsodkov. Zanje je kriv škrbasti zidar, ki nam je gradil zidove okrog vrta, na katere smo potem nataknili ograjo. Skoraj ga je bilo treba prositi na kolenih. Ko je končno prišel na oglede, se je naslonil na drevo in strmel vame. A jaz pri tej hiši kuham, ga je zanimalo. Večinoma, sem povedala po pravici. Torej – zidal bo, če bo pri nas deležen kompletne oskrbe, torej malice, kosila in popoldanske malice, večerji pa se odpoveduje, da se ne bo zredil. Prav, sem rekla sumničavo, kajti imela sem občutek, da to še ni vse. Ni me varal. Za obe malici je namreč hotel na tanko narezano mortadelo določenega proizvajalca (in nikakor nobene druge!), zraven pa koruzni kruh točno določenega peka. In nobenega drugega. Jasno? Jasno. Kaj pa kosilo, sem dahnila. Je kaj, česar ne je? O ne, vse je, razen mesa, rib, zelenjave, testenin, fižola … Morda bi bilo bolje, če mi naravnost pove, kaj sploh je, sem potrpežljivo pripomnila. Pravzaprav je samo golaž, iz katerega pobere meso in ga vrže mačku, zraven pa kuhan krompir. Zakaj pa vrže meso proč? Ker je vendar škrbast in ne more gristi, se je široko zarežal.
In se je začelo. Ves dopust sem porabila za to, da sem iskala preklemansko mortadelo, ki je morala biti narezana tisto dopoldne in ne dan prej, še več preglavic je bilo s koruznim kruhom. Moj golaž mu ni bil všeč (mačku pa), godrnjal je, da je tisti iz konzerve boljši, zraven da dve žlici margarine in žlico moke, pa je. Fuj, sem rekla in mu naslednjič naredila kosilo po njegovih željah. S kakšnim apetitom je jedel! Medtem sem enkrat odpotovala v Italijo in tam spotoma kupila še najdražjo mortadelo. Gotovo bo fascinirala škrbastega zidarja, sem si mislila. Figo zeleno. Nekam plehka je, je bevsknil in večino pustil. Tisti dan potem zid skoraj ni nič napredoval. Shiran je, se je pritoževal.
Vsa obupana zaradi golaža in mortadele sem potožila sosedi, ki nam je zidarja priskrbela, pa me je potolažila, da sem jo še poceni odnesla. »Jaz sem mu morala še nogavice oprati,« se je režala. In tista soseda na koncu ulice mu je prišila vse gumbe na srajce in jakne, preden se je lotil dela. No, računal pa res ni veliko. In zidovi so zares trdni in lepi.
Po tistem mi ni prišlo niti na misel, da bi še kupovala mortadelo, zato so me morali družinski člani tu in tam opozoriti, naj ne sektašim med mesnimi izdelki. Tista tovarna, ki je bila zidarju tako pri srcu, je medtem propadla, zato sem morala poiskati novo najboljšo mortadelo. Plehka je, se vsakič reži cenjeni soprog, jaz pa je, priznam, nočem niti poskusiti. Le nekaj mi ni jasno, zakaj hudiča jo režejo tako na tanko? Velikanske tanke rezine se potem zlepijo, narazen jih dobiš le tako, da jih raztrgaš ali pa naložiš na kruh po tri skupaj. Zidar je ta posel očitno bolje obvladal, zraven mortadele je sedel toliko časa, da so bili vse rezine ločene, kar je znalo trajalo uro pa tudi več. Očitno sem res preveč nestrpna za takšno fino reč, kot je na tanko narezana mortadela.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.
