No, pa se dajmo. Gentrifikacija, pogospodenje po slovensko, je pojav, ko se v reven in zapuščen predel mesta začnejo naseljevati premožnejši ljudje, ki tam kupijo poceni hiše ali stanovanja in jih prenovijo. Gentrifikacija ponavadi nosi zlovešč, negativen prizvok, kajti priseljevanje ljudi z več denarja praviloma za seboj potegne dvig najemnin, prihod dražjih trgovin, izrinjanje revnejših prebivalcev in njihove kulture, zmanjšanje socialnega kapitala. Manj pogosto je omenjeno, da gentrifikacija prinese tudi kaj dobrega, na primer manj kriminala, nove lokale in z njimi nova delovna mesta, lepše in čistejše soseske ...
Hecna stvar, portal Fran pogospodenja ne pozna, priznava pa gentrifikacijo, »spreminjanje pretežno bivalnih mestnih predelov z lokalnim prebivalstvom s pozidavo, prenovo v predele s turistično, storitveno namembnostjo višjega razreda«. Eeee … gentrifikacija ni nujno poročena s turizmom, vsekakor pa Franova definicija ustreza temu, kar se je zgodilo s starim mestnim jedrom prestolnice. Oh, vsekakor. To je problem že leta, čeprav Ljubljana še zdaleč ni edino slovensko mesto s to težavo. Propadajoče stare hiše ob Ljubljanici so pred leti obnovili in zdaj so prelepe – samo da so s prenovo iz njih izgnali živilske trgovine in male obrtnike, ki so servisirali prebivalce, ti se morajo pa tudi umikati v cenejše in domorodcem prijaznejše dele mesta. Stara Ljubljana je samo še turistična Potemkinova vas, draga kulisa za turiste. Domačini pa kosijo in kofetkajo drugje, kjer je morda manj lepo, a definitivno ceneje. In kjer jih natakarji ne ogovorijo v angleščini.
Ampak stara Ljubljana je bila šele začetek. Pogospodena je tudi Trubarjeva, domnevni »šolski primer gentrifikacije«. Pred leti sem stanovala na koncu Trubarjeve, prav nasproti Roga, ki je bil takrat še živahna obratujoča tovarna, in sem vsak dan peš topotala v službo v Delovo stolpnico, medtem že zelo konkretno degentrificirano. Depresiven sprehod je bil to, Trubarjeva je bila grda, prazna, mrtva, ponoči strašljiva ulica z zabitimi okni in vrati, šele od Resljeve proti centru je malo oživela. Zdaj je to pisana, vrveča ulica, polna ljudi in lokalčkov. Če je to gentrifikacija, sem za! Je ulica dražja kot prej? No, nič je vedno zastonj. Nič ne vzame, ampak tudi nič ne da.
In slednjič, prenovljeni Rog, za katerega še ne vemo, kako se bo med ljudmi prijel in koga bo privabljal, je pa že vnaprej obsojen in ožigosan kot »darilo elitam« in primer gentrifikacije. Počasi – ni vsaka prenova gentrifikacija. Rog ne stoji v revnem in zapuščenem predelu mesta, čisto zraven so zelo spodobni moderni bloki z lepimi stanovanji, v katerih ne živijo reveži. Čisto normalna soseska srednjega razreda, edina grda stvar tam je bila tista razpadajoča bivša tovarna. In zdaj je prenovljena, bo zaradi tega soseska nenadoma postala elitna? Zaradi ene stavbe? Seveda ne bo. Gentrifikacija je proces. In zato pravim, dajmo Centru Rog priložnost. Gentrifikcija, če jo že iščete, je tisto, kar se dogaja v Rožni dolini (nekoč, zdaj pa vse manj), prijetnem koščku mesta pod Rožnikom, nekdanjem delavskem naselju, kjer družinske hiše z vrtovi izrinjajo glomazni vila bloki brez zelenja, vrta, z vhodnimi vrati tik ob pločniku. Takih hiš tam sploh ne bi smeli graditi, pa jih. Ker lahko.
Gentrifikaciji niti podeželje ne more pobegniti – če v kakšni opusteli vasi meščani pokupijo prazne hiše in si iz njih naredijo vikende, kaj pa je to drugega kot začetek gentrifikacije? Ne da se je ustaviti, se zdi. Se pa da omiliti posledice – na primer zgraditi socialna stanovanja, da se imajo izrinjeni meščani kam odseliti. Rešitve so – če je za to pri volji oblast, tako mestna kot državna. In zato mislim, da problem Ljubljane ni gentrifikacija – problem Ljubljane so ljudje, ki odločajo o kakovosti življenja njenih prebivalcev.
Prispevek iz rubrike Ob robu je bil objavljen v reviji Jana, št. 47, 21. november, 2023.
