Omenila sem, da sva oba z Janekom imela počitnice. Kolikor ga poznam, si jih kaj posebno sploh ni želel. Vsako jutro se zelo veseli odhoda v službo, njegov predvidljivi vsakdan ohranja red v njegovem svetu. Ampak najino življenje poteka tukaj in zdaj in svet okoli naju se nama ne prilagaja. Niti malo, to že vem! Zato pa se poskušava, kolikor pač gre, prilagajati midva. Meni se je zdelo dobro, da mi ne bo treba vsak dan na pot v Tolmin. Sploh zato, ker je bilo napovedano res slabo vreme. In zelo sem privoščila Janekovim učiteljem v delovnem centru, da so tudi izkoristili kakšen dan dopusta zase in za svoje. Računala sem tudi na to, da bova doma lažje pospravila tisto uro več, ki nam jo je spet prinesel premik ure na zimski čas.
Ves teden nas je tukaj pošteno zalivalo! Včasih se je začelo v Karnijskih Alpah, ko bliskanje in grmenje ni prenehalo niti za trenutek. Kdo bi vedel, kaj vse so doživeli osamelci, drevesa in skale v tistih lepih gorah! Neko noč sva sredi najhujšega vetra in naliva s sosedo Nado lovili smetnjake po Mali vasi. Jaz sem si na hitro oblekla kopalni plašč čez pižamo in z dežnikom opletala po cesti, ko je pritekla Nada v pižami in v trenutku pospravila smetnjake. No, premočeni do kože sva bili pa tako obe, hehe. Eno od noči smo skoraj vsi v ulici v strahu poslušali in opazovali naš vaški potoček. Spremenil se je v pravi hudournik in bobneče vlekel kamne po svoji strugi. In k sreči ostal v njej. Neko jutro, ko so končno oblaki za nekaj ur zapustili dolino, smo opazovali bel venček po gorah okoli doline. Sneg!
Midva sva mislila na Janekovo Mojčico in njene sosede v Baški grapi. Gledala sva fotografije te grape in jo komaj prepoznala, pa čeprav sva se res mnogokrat vozila tam okoli.
Janek je bil vse dni precej vznemirjen. Nočno grmenje ga sicer ni prebujalo, bolj ga je skrbelo perilo, ki se zunaj pač ni sušilo. Zato sem skrbela, da so bili radiatorji ves čas dovolj topli. Njegova oblačila so se selila z enega na drugega. Večkrat je preveril, kateri je toplejši, in tam so potem pristale njegove srajce in hlače. Dan in noč.
Na običajen sprehod nisva mogla, če je bilo le mogoče, sva smuknila z dežnikom vsaj manjši krog. Premalo. Potem je Janek hodil po hiši, vsake toliko časa dvignil roke in nekaj bentil. Pa sva se spravila v avto in naredila kakšen večji krog.
Vsak prvi november je najina pot vodila v dolino Bavšice. Tokrat pa nama ni uspelo. Pri odcepu za Matijev čebelnjak naju je ustavila poplavljena cesta. Obrnila sva se in odšla na pokopališče. Pobrala sva razmetane svečke in rože na Vojkovem grobu. Divji veter je ves teden skrbel, da smo se večkrat mudili tam. No, dva dni pozneje je bil poplavljen še večji del doline. Bavšica si je nadela belo kapo iz snega, ob vznožju pa si je naredila veliko ogledalo iz vode. In se malo ošabno spogledovala v njej! Zdelo se mi je, kot da nam sporoča, da moramo tokrat ostati pred njenimi vrati, jo občudovati samo od daleč. Saj vem, da si bo čez čas premislila. Kljub vsemu ji godi človekovo občudovanje! Pomislim, da ima rada obiskovalce, da pa nam na ta način pokaže, da ni le naša. Mogoče želi ohraniti svojo naravno ali divjo lepoto tudi za zanamce.
Zadnji dan tega počitniškega tedna pa se je zjutraj le začelo kazati modro nebo. Res smo ga že pogrešali! Janek se je takoj, ko je stopil iz hiše, dogovoril z Nado, da gremo do mostu pri slapu Boka. Vedeli smo, da bo poln razpenjene vode, ki si utira pot po neštetih rovih v srcu Kanina. Ob našem prihodu je bilo še nekaj meglic. Ko so si sončni žarki utrli pot skoznje, so se vsuli ravno nanj. Kar samo od sebe nas je potegnilo v gozdiček in po mnogih stopnicah navzgor. Z Nado sva se spraševali, ali bo Janek zmogel. Pa ni bilo potrebno! Prijel naju je za roko in smo kar korakali navzgor. Eden je bolj sopihal kot drugi, hehe, pa je vseeno šlo! Dva metra nad razgledno ploščadjo smo se ustavili. Kmalu si je Janek zaželel: »Dol!« Kako je bil vesel! Da je zmogel! Niti bela zavesa slapu, zeleni potok navzdol, niti mavrica, ki se je prikazala, niti bučanje vode ga niso tako osrečili kot naporna pot! Bravo, bravo, Janek!
Saj veste, tudi navzdol pot ni čisto preprosta, ampak človek jo zazna kot krajšo. Jaz pa sem razmišljala o svojem prepričanju, da Janek ne mara hoditi v hrib, ampak le po ravnini. Danes je potrdil mojo zmoto.
Res pa je, da potrebuje za takšne podvige močno motivacijo. Tudi tokrat je bila to Nada!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 47, 21. november, 2023.
