Dr. Benjamin Spock nekje sredi 70. – za nas, mlade starše, obvezno čtivo. A je kmalu prevladala zdrava pamet. Ne pri vseh. Že takrat so nekateri slepo sledili kakršnimkoli gurujem.
Tudi zato, ker še nismo vedeli, da so v strokovnih krogih že takrat mnogi dvomili o Spockovi bibliji. V čisto resnih študijah in primerjavah so namreč ugotavljali, da so bili otroci, ki so hodili v »običajne« vrtce, na življenje precej bolje pripravljeni kot tisti, ki so odraščali po permisivnih načelih. Tistih, kjer je vse podrejeno udobju in ugodju otroka, kjer se ni treba prilagajati, spati po dekretu, jesti, kar je na mizi … A življenje prinese marsikaj. In »permisivci« so se praviloma zlomili prej kot tisti, ki so bili socializirani v okoljih, kjer so bile poleg pravic tudi dolžnosti. Mnogo pozneje, ko sta pred kamere stopila Spockova sinova, smo izvedeli, da pri njih doma o permisivnosti ni bilo ne duha ne sluha. Do žene in sinov je bil hladen in despotski. Tako zelo, da sta se v zrelih letih oba spopadala s psihičnimi težavami.
Stara resnica je, da papir vse prenese. Ljudje žal ne.
Na svoj način o tem v svoji obsežni biografiji govori tudi Mira Furlan. Kot edini hčeri v disfunkcionalni družini dveh intelektualcev ji je bilo vse dovoljeno. Mlada, lepa, pametna, skrajno samozavestna je smela vse. A se je pozneje, ko ji življenje ni prizanašalo, tudi sama spraševala, ali ni k njenim težavam pripomoglo tudi to, da ji kot otroku in najstnici doma niso postavljali prav nobenih meja.
Robert Golob je mlajši. Morda so tudi njega starši vzgajali v prepričanju, da je zanj meja le nebo. Da sme in zmore vse. Da je eden in edini. In se je zato odločil za politiko in Svobodo. A takrat, ko je stranki izbiral ime, verjetno niti pomislil ni, kaj ta pojem v resnici pomeni. Če bi, se verjetno ne bi obnašal kot kaplar. Za zdaj je še v sedlu. Po zaslugi Janše. Spomin na njegova prejšnjo vladavino je še zelo živ. A čas teče. Še dobro, da so bile poplave, sicer bi bilo tavanje sedanje vlade še očitnejše. Ker državljani že vemo, da so obljube milni mehurčki. Česa vsega že nismo slišali: od napovedi silnih reform, minimaliziranja vladnih resorjev, serije obljub o višjih plačah, pokojninah, socialnih transferjih … do novih in novih pravic. Verjamem, da nisem edina, ki vsem tem obetom komaj sledi. Namesto da bi bila vzhičena, me je čedalje bolj strah. Sploh vedo, kaj se grejo!? Ob prazni blagajni!?
Prihodnost ne bo preprosta. Tudi rožnata ne. Eno je teorija, drugo praksa. Če je v šolskih okoljih domala vse, kar komu ustreza, pravica, se to pozneje na delovnem mestu hitro spremeni. »Vi ne veste, kako je danes,« mi je rekla mlajša kolegica. »Vam se še sanja ne, kako danes pritiskajo na nas …« V resnici ne vem. A zna biti, da nekaj bo na tem. Toliko nezadovoljnih, namrgodenih, zaskrbljenih ljudi kot danes nekdaj nisem srečevala. Ima mala delavska ustava sploh kaj možnosti? Krajši delovni čas, pravica do odklopa, dopust za oskrbo, petdnevna odsotnost zaradi nasilja v družini … Prav. Vse prav. Če to zmoremo. Papir vse prenese, proračun pa le toliko, kolikor ga je. Če prav razumem, že zdaj zmanjkuje. Čemu torej vse to napihovanje? Ker že Ježek je vedel, da človek ni eden, ampak človeka sta dva. Eden špancira, drugi gara.
Eden blebeta, drugi gara.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 45, 7. november, 2023.