Visoki stropi v rodni hiši, pravi, so dobri za duha, dvigajo ga kvišku. Kot knjižnica v Nuku, pomislim, on pa citira modreca, kar bo počel ves čas najinega pogovora: »Ko umre starec, človeštvo izgubi bogato knjižnico.« Potem sedem in se zazrem v kvačkane bele zavese na velikih oknih. »Ogledal pa ni v sobi,« me vpraša, »ali vidite kakšno?« »Ne vidim ga v sobi, vidim pa to, pripeto na vašo jakno, o katerem ste mi že govorili.« Zrcalce, ki ga nosi na levi strani, mu je naredila umetnica iz Strasbourga, na desni strani pa sta zataknjeni še dve znački s pomenom. Slovenska zastava in značka častnega državljana Evrope.

Opazim nežne, negovane roke, še preden se začneva pogovarjati. Sebe še vedno vidi kot enajstletnega fantka z modrimi očmi. Te so žive, jasne, sinje modre. Ko ga takole gledam, se mi zdi tako miren. Tudi tišina ga ne zmoti. Vajen je, da ga ljudje gledajo, on pa tega ne vidi. »Slepi smo televizijski ljudje. Smo gledani, videni, ne da bi lahko gledali,« pove in doda, da je to nedavno povedal tudi za pariški Le Monde. V Parizu, kjer živi od leta 1972, je zdaj vse drugače. »Pariz diši drugače.«  In tako se znajdeva pri vonju. Spoznava, da danes skoraj vsa mesta dišijo enako. Uniformirano. Pogreša čase, ko je Pariz dišal po svoje. Po cigaretah Galuoises na primer …

Vonj po ženski. Spontano se je zgodilo, da je najina iztočnica postala vonj. O zvoku je bilo že veliko povedanega prav te dni z dokumentarnim zapisom Na robu noči (v dokumentarnem zapisu, posvečenem zvoku, so glavni igralci ddr. Evgen Bavčar in njegovi slavčki, ki jih že 40 let snema vsako pomlad). Toda vonj, še posebej vonj po ženski, tistega jutra v rodnem Lokavcu ob ingverjevem čaju z veliko akacijevega medu in limone postane tema, okrog katere zapleševa. Ddr. Bavčar je bil med vsemi svojimi vlogami tudi svetovalec pri dveh dizertacijah z naslovom Estetika vonja na pariški Sorboni. »Če želi ženska dobiti pravi parfum, mora s parfumom živeti cel dan. Prva stopnja je bazični vonj, ki ga zavohamo, takoj ko odpremo parfum, potem je druga stopnja, baza glave, tretja pa je etapa srca. Mnoge ženske ga pri nakupih parfumov rade vzamejo s sabo. »Parfum se mora poročiti s telesom. Parfumi ali privlačijo ali pa odbijajo.« Tisti na sintetični osnovi, pravi, so kot glasba, narejena s sintesajzerji. Naravni parfumi ga privlačijo. Sam pri tem ne komplicira. Se mu ne zdi primerno. Kolonjska je čisto v redu. »Pomembno je, da človek diši po človeku in ženska po ženski, ne pa po sintetiki.«  Ste gledali film Vonj po ženski, ga vprašam. »Petkrat sem gledal film Profumo di dona in tudi spoznal Vittoria Gassmana ter mu čestital, da je tako pristno zaigral slepega Fausta.« Omeni, da prav te dni intenzivno pripravlja esej o doživljanju vonja Pariza skozi več let za neko ugledno revijo. »Mi slepi se zavedamo, da je duh (možgani) zavest telesa in da tudi pod njegovim nadzorom delujejo naša čutila.«

Nadčutenje na račun vida. Kaj je torej tisto, kar ženski lahko podari slepi moški, ta, ki vidi, pa ne? »Priznam, da me je vaše pronicljivo vprašanje kar nekako zmedlo, saj o teh problemih razmišljam vse življenje. Kot pravi veliki pesnik Luis Borges, slepota ni tema, ampak samo oblika samote, osamljenosti. Kot veste, grški bog ljubezni živi v temi, kjer ljubi lepo Psiho, ki ga ne sme videti. Slepi ljudje, tako moški kot ženske, smo dediči tega boga, ki je božanstvo absolutne bližine, ustvarjeno za pogled od blizu, ki ga banalno imenujemo tip. Primer: jaz tipam predvsem Braillevo pisavo, vse drugo pa rad gledam od blizu, če ni prepovedi. Slepi torej lahko ženskam ponudimo v dar spomin na boga Erosa in lepoto njegove ljubezni do prelepe Psihe. Smo pa tudi prijazni predhodniki tesnobe pred večjo nočjo, v katero prijazno odpiramo vrata in dopovedujemo, da je tudi tam onkraj nekaj svetlega, še nepoznana luč presežnosti. Smo pač erotična bitja v najplemenitejšem pomenu, saj imamo globoko vsakodnevno izkustvo absolutne bližine, tako do predmetov sveta kot tudi, če smo v tem vzgojeni, golote.«

Spoštovanje in odlašanje pogleda. Ko sva si dopisovala po elektronki pošti, je vsakič na koncu zapisal vaš vdani ddr. Evgen Bavčar. V slovenskem prostoru to ni najbolj domače, pa me zanima, kaj želi s tem sporočiti sogovorniku. »Vaš vdani pomeni, da upoštevam nekatera pravila dunajske šole bontona oziroma tradicijo wienerkavalierschule.« Tega se je naučil v Parizu, kjer si je tudi dal izdelati tisto tako pomembno, a tako malo zrcalce, ki ga nosi v gumbnici, da so ženske potrjene z njegovim pogledom od blizu. Idej mu ne manjka. Sogovornice se torej lahko ogledujemo v teh zrcalcih kot opravičilo za manko njegovega fizičnega pogleda. Zaradi bližine besede osebno ne čutim te potrebe. Srečanje s slepimi ljudmi – ne nujno, da je to prav cenjeni gospod ddr. Evgen Bavčar – je lahko za marsikatero žensko zdravilno. Ker slepi pač ne sodi samo po zunanji lepoti, temveč ima senzor za tisto resnično lepoto, ki se je ženska morda sploh ne zaveda. Ddr. Bavčar ima rad ženske, ki so kot roža brez zakaja, ki cvetijo in šarmirajo kar tako, preprosto, in se ne menijo za to, če jih kdo vidi. Ddr. Bavčar, ki ima dva častna doktorata in enega s pariške Sorbone, ampak dvomim, da se je to naučil tam, ve, kako spoštovati žensko. Omeni budistično pravilo, da če spoštujemo nekoga, moramo čim dlje odlašati trenutek, ko položimo nanj svoj fizični pogled.

Življenje ni generalka. Kako zelo široko načitan je, pa kako mu delajo možgani, je zaznati skoraj v vsakem stavku, kjer nastopajo prispodobe in veliki misleci. Zelo rad se spominja prijatelja Milana Kundere, njegove modrosti, da življenje ni generalka. Zelo močno čuti tudi ob doživeti misli, če hočeš videti neskončnost, zapri oči.« Blizu mu je tudi Peter Handke. Citira ga: »In če je moje daljno hrepenenje imelo cilj, je to bil Kras.« Osupnem, izgubim nit, ddr. Bavčar pa že citira francoskega psihoanalitika Lacana, čigar seminarjem je dokaj redno sledil. Tole se je vtisnilo vanj: »Ljubiti pomeni dati nekaj, česar nimate, nekomu, ki tega noče.«  On razume to globoko v francoskem jeziku. »Pomembno je, da ne pride do tržnega odnosa, a mi boš dala, če ti bom …« Dopolnim kar sama, pokosil travo ... Pojasni, da v francoščini pardone pomeni dati nekaj več, kot ste dobili, kar pa pomeni tudi odpustiti. In tu nastopi trenutek, ko se spomni velikega rojaka, teologa in umetnika Marka Rupnika. (In kar bo povedal, morda komu ne bo všeč.)