Nikoli mi ne piše mesičev, se pravi, da se je zgodila katastrofa. Previdno, da me drugi sestankovalci ne bi opazili, sem se prebila do sporočila. Začelo se je z zelo znano perutnino, katere perje običajno tlačimo v blazine. Pisalo je: »Preklemanska gos, zaklenila si me! Takoj me pridi rešit!«
Kako zaklenila? Oba potomca in njuni koruzniški prikolici so šli pred menoj, babica pa za menoj. Se pravi, da ne morem biti kriva. Mu bom že dala gos! Gotovo ni dovolj natančno pogledal naokrog in ne najde ključev! Ko me je nazadnje spravil iz službe, ker ni imel ključev, sva jih potem našla v levem planinskem čevlju. Njegovem. Še zmeraj se nisva nehala prepirati, kako so prišli tja.
Seveda sem najprej izklopila telefon, ker sem se bala, da me bo med sestankom klical in med huronskim vpitjem iz perutnine preklopil na kakšne rogate prežvekovalce, ki naj bi ponazarjali mojo osebo. Po sestanku pa sem seveda telefon takoj spet vklopila, in ko sem ga že skoraj uspešno nadrla, mi je sedmi čut ukazal, naj vendar pogledam v žep dežnega plašča. Na poti v službo se mi je namreč zdelo, da mi eno stran vleče nekam navzdol, pogledala pa nisem. Najbrž se mi je nabralo veliko drobiža, sem pomislila. Pa ni bil drobiž. Bili so trojni ključi, porkapotana. Poleg svojih in tistih od najdražjega sem pobasala še sinove, ki jih je očitno pozabil. Drama mi je bila takoj jasna: jaz sem torej šla s ključi, babica pa za menoj, seveda je kot zmeraj skrbno zaklenila. Cenjeni pa je medtem prepeval pod prho.
Ko je bilo sestanka konec, sem dahnila: »Moža sem zaklenila.« Vsi so bruhnili v smeh, jaz pa sem kot raketa šinila po stopnicah in oddrvela domov. Upam, da ta nesrečnik ne leze skozi kakšno okno ali celo dimnik na svobodo? Nekam nestrpno je zvenel po telefonu. Skozi možgane so mi švigali prizori z zaklenjenimi vrati, ki jih je v moji zgodovini kar veliko. Reševali so me že gasilci, gorska straža, sosed s pajserjem in hišnik, ki je nameraval vlomiti kar s sekiro. Seveda sem se uprla in prespala na stopnicah, dokler se ni vrnila moja takratna cimra. V osnovni šoli me je pomotoma zaklenila mama, skozi okno sem rjovela kot zmaj, da se je zbrala vsa vas (telefona nismo imeli), prinesli so lestev, z drugega nadstropja sem spektakularno lezla dol in skoraj ubila svojega rešitelja, ker sem s police sklatila zabojček z rožami. Naj omenim, da je bila nasproti našega stanovanja šola in da so bili vsi na oknih …
Cenjeni začuda ni rekel nič, ko sem odklenila vrata. Če prav pomislim, niti ni utegnil. Se mi mudi, sem rekla in že me ni bilo več. Za popoldne pa so napovedane nevihte.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 42, 17. oktober, 2023.
