Saj poznate tega pevca in poeta, ki nam je tako rekoč vzel besede z jezika, ki smo jih čutili, nismo pa jih znali povedati. Si pa mislim, da je ta dragi človek govoril bolj v prenesenem pomenu in torej ni mislil dobesedno na tole prelepo jesen, prelep jesenski čas, ki nas te dni objema. Joj, tako si želim, da ga tudi vi vidite tako kot jaz.
Poudarek je tokrat na: vidite. Čeprav dežnikaric tukaj naokrog še ni na spregled, so na robu gozda prelepe srebrenke. Poleti lahko opazite njihove vijolične cvetove, potem pa se odenejo v srebrne, skoraj prosojne lističe. Kot v kakšnem sendviču pa pazijo na drobno črno seme. In po štirih letih se je v Malo vas vrnil ježek. Vsako leto smo ga z Vojkom opazovali, no, še preden smo ga videli, smo slišali njegovo godrnjanje. Ne vem, kje se je mudil toliko jeseni. Morda pri Barbari v Soči, kjer je pustil dva mladička in ju zdaj Barbara in vsi sosedje tam naokoli veselo hranijo.
V tem jesenskem času je na Plužni živahno tudi zaradi veveric. Mogoče še posebej zato, ker je večina lešnikov žal praznih. Zato morajo opravljati svoje delo dvakrat hitreje, da naberejo zadostne zimske zaloge. In zdaj čakam še na kuno. Preden se bo spravila na zimsko spanje, si bo gotovo privoščila še malo protipožarne obloge pod pokrovom motorja na najinem avtu. Ko sem pred nekaj leti peljala takratni avto k mehaniku in je odprl pokrov motorja, je vzkliknil: «Gospa, miši so vam pojedle oblogo! Ga parkirate pod kozolcem?« No, kozolca pa res nimam!
Ali tudi vi zjutraj že potegnete iz omare jesenska, debelejša oblačila? Temnejše barve? Zdi se, da bela skoraj ne spada več v to pisano kuliso vseh odtenkov rjave barve. Ja, tudi jesen ima svojo modo!
Ampak jesen prinaša še več kot samo prelepe slike, ki jih vidijo naše oči. Tako kot se zjutraj rojevajo jesenske meglice in se počasi krajša svetli del dneva, se v človeka naseljujeta mir in spokojnost. Ko se v mraku zagrnejo zavese na oknih hiš, samo še rumeni odsev migeta v kapljah dežja na ulicah …
Ah, jesen je zagotovo moje naravno okolje! Ali kot pravi filozof Nietzsche: »Upoštevajte, da je jesen bolj čas duše kot narave.« Duša? Filozof je napisal, da je ta umrljiva. V nasprotju s tem je v veliko religijah duša bistvo človeka, tisto bistvo, ki je večno, neumrljivo. So lahko človekova čustva, njegove misli, volja … neumrljivi? Kdo bi vedel.
In mislim si, da se ne bi čisto nič pritoževala, če bi mi bilo usojeno kakšno zimsko spanje, hehe. Ko bi lahko v spokojnosti kopala po svoji duši, domišljiji, pisala, pleskala, sanjarila … Jesen je sen! »Jesen in oktober, tisti čas hrepenenja, tisti čas, ko veter odtrga spomine, ti raztrga dušo in te vrne tja, od koder misliš, da si za vedno pobegnil. In nisi in ne moreš,« mnogo bolje razloži pisatelj Meša Selimović.
Torej že vidim, da ne bo nič z zimskim spanjem! Potem pa gremo naprej! Tudi zdravniki so po poletnih mesecih v akciji, se zdi. Imava že kratek seznamček datumov, ko jih mora Janek obiskati. Slutim, da to še zdaleč ni vse.
Ravno včeraj sva opravila enega izmed pregledov v Ljubljani. V polni čakalnici na kliniki za preiskavo sluha je bilo veliko dojenčkov in majhnih otrok ter veliko starejših, v res zrelih letih. V oči mi je najprej padlo to, da so skoraj vsi držali v rokah pametni telefon in s hitrimi kazalci iskali … ne vem, kaj! Razmišljala sem o tem: »Če imajo starejši slabši sluh in če morajo biti starši malih otrok pozorni na otroke, a bodo slišali, ko bo medicinska sestra poklicala njihovo ime«? No, svoje malo neprijazne misli sem potisnila stran. Pa tudi sestrin glas je bil dovolj zvočen!
Kakorkoli že: Janek je pogumno zdržal dve uri in pol, bil na treh pregledih in dobro sodeloval. Kolikor pač zmore in razume. Vsakič se je otresel moje ponujene roke za tolažbo, češ, to zmorem sam, danes bom vsem pokazal, da zmorem, ne bo me strah, pogumen bom, prijazen bom, tako kot prisotne zdravnice …
Zmogel je in meni je padel velik kamen s srca! Morda poznate tisto, ko se otrok ustavi pred vrati, skloni glavo in zapre oči. Zdravnici se mudi, mami je nerodno, rada bi ugodila vsem, odpravila vse težave, razložila stanje otroka … Tokrat prvič ni bilo treba nič od tega. Tako ponosna sem bila na Janeka! Zares sem se razveselila njegove nove razvojne ali zrelostne stopničke, njegove nove dobre izkušnje. Nove, pomembne kvalitete v njegovem odraslem življenju! Verjamem, da se je tudi Janek naučil nekaj novega, in morda bo vse to ponovil tudi naslednjič!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 42, 17. oktober, 2023.
