Kaj se zgodi potem, je že pred 125 leti povedal Nušić v Gospe ministrici. Živka je tudi mislila, da lahko. A ni padlo le po njej, odletel je tudi minister, njen mož. V našem primeru bo Hovnik preživela. Golob pa, kot smo že vajeni, vsak dan dvakrat spremeni mnenje. Odhaja Brežan. Kljub ključni poziciji je bil povsem neopazen. Oditi bo morala tudi Šinkova, ki je jasno povedala, da je zakon, po katerem bi po novem v štalah delali red Tinini aktivisti, res popolna »štala«. Kazen mora biti vzgojna. Včasih se zdi, da politiki, ko dobijo mandat, izgubijo pamet.
Prav res, kaj naj si človek misli o državi, kjer je vse mogoče. Nihče ni tega tako zelo jasno in natančno ilustriral ter na svojem primeru tudi dokazal kot Rok Snežič. Pravnik, poslovnež, doktor davčnih utaj … Snežič je davkariji dolgoval pol milijona, okrožnemu sodišču v Ljubljani pa 150 tisoč evrov. Plačal ni niti evra. Ker z ženo mesečno zaslužita samo 1.000 evrov! In se vozita vsak s svojim maseratijem in v Mariboru gradita vilo za milijon evrov! Za polno mero je njegov davčni dolg zastaral!!? Kako je kaj takega mogoče, je razložil kar sam Snežič. Služiš tukaj, podjetje imaš v Bosni, potem pa nosiš in pošiljaš malo sem in malo tja in nihče ti nič ne more!? Ob takih dacarjih in sodstvu je jasno, zakaj davke plačujemo samo bedaki.
Kako naj človek spoštuje tako državo? Njene službe, njen pravni sistem, njene politike, njeno oblast???
Hude pomisleke pa imam tudi o medijih, v katerih je Snežič podrobno razlagal, kako se to dela. In se delal norca iz pravne države, njenih institucij in bednikov, ki davke plačujemo. Da zase – tudi za Snežiča – vzdržujemo državo. Glede na njegove medijske nastope tudi javno spodbujanje goljufije, torej kriminala, pri nas ni več kaznivo. Če je tako, lahko v medijih pričakujemo še več podobnih »strokovnih« izobraževanj. Recimo kako nekaznovano oropati banko, povzročiti nesrečo, koga ubiti, posiliti, premlatiti ženo … Če Snežiču mediji omogočijo brezplačno samoreklamo, zakaj je ne bi še drugim s podobnimi »specialnimi« znanji. Tako kot jo že raznoraznim bioenergetikom, samooklicanim zdravilcem in terapevtom za že kaj … Etika tega početja je čedalje bolj nerazumna. Komu mar zavajanje in stiska obupanih, glavno, da se prodaja. Je morda kdo kdaj omenil odgovorno novinarstvo in urednike?
Kar – z nemalo sprenevedanja – velja tudi za dogajanje na RTV.
Če tako izpostavljano in zahtevno delo, kot je vodenje osrednjih informativnih oddaj na nacionalni TV, dobiš izključno po diktatu »svoje« politične stranke in samo zato, ker si njihov, je jasno, da boš, ko pride v sedlo druga, dobil nogo. Takšne so zakonitosti političnega kadrovanja. Bile in bodo. Pika. O tem, da je danes mogoče domala s ceste pred mikrofone in kamere, raje ne bom. Je pa zelo očitno. A gledalci lahko izbiramo. Zato nacionalna televizija tone. Samo ponavljanje, težko sledljive nadaljevanke – mnogo boljših lahko danes spremljamo na vsaj 10 kanalih – avtorske oddaje pomaknjene proti polnoči … In informativne oddaje, nekdaj njen zaščitni znak, brez vsake dodane vrednosti. Po petih minutah danes novica ni več novica. Zvečer pričakujemo kaj več. Komentarje, ozadje, razmišljanje … Za to pa je treba imeti izkušene in kredibilne urednike ter novinarje. Kar ti, ki so zdaj užaljeni, pač niso. Pika.
Vseeno jim želim vse najboljše in priložnost, da se naučijo ter izkažejo. Če pa bodo le čakali, da se vrnejo »njihovi«, pač nimajo nobenih možnosti. Nacionalna televizija pa tudi ne.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 41, 10. oktober, 2023.
