Paradižnik je kakopak že zdavnaj splesnel, ampak kumare še zmeraj zorijo in lahko iz ene same narediš solato za od štiri do šest oseb. Rabarbara ima takšne liste, da jih lahko v hudi sili uporabim za dežnik. Da ne govorim o grozdju, ki ga je po bližnjih vinogradih toča v velikosti jajca skoraj popolnoma uničila, le na naši ogromni brajdi visijo grozdi, vredni Guliverjevih potovanj v deželo velikanov. In seveda se je takoj pokazal problem – kdo ga bo pojedel?
Sorodniki, sosedje in znanci so nekaj časa še z veseljem zobali naše grozdje, potem pa vsi po vrsti rekli, da imajo sladkorno in da je za letos dovolj. Kadarkoli se je cenjeni soprog pojavil pri kakšni hiši s košaro grozdja, se je vse pognalo v divji beg. Ne, hvala, siti smo ga. No, mimogrede, naše grozdje menda ni kdo ve kaj. Izabela, samorodnica z debelo lupino in prevelikimi pečkami pač. Če bi bilo grozdje bolj žlahtno, no, potem bi ga morda res vzeli. Kakšen rumeni muškat, recimo. Ki ga je treba škropiti dvajsetkrat na sezono. Mi pa zastonj ponujamo najžlahtnejši ekološki dar narave.
Šit, je rekel cenjeni soprog, kakopak v slovenščini, kar zveni precej bolj prostaško. Sranje, da nočejo njegovega grozdja. Naj mu nihče ne razlaga, da je kriza, da so ljudje revni, da nimajo kaj jesti. Kila grozdja z naše brajde ima nedvomno med 800 in 900 kalorij, to pa je polovica od tistega, kar potrebuješ na dan. Pa še zdravo je, je besnel. Pograbil je košaro in odpešačil do prve skupine klošarjev, ki se zbirajo na klopeh v parku. Evo vam grozdje, je rekel. Kislo so ga pogledali. A zdaj jih bo pa s sadjem pital? Saj lahko vendar dobijo drisko. Kar lepo naj popoka tisto košaro in gre domov! Če je pripravljen grozdje sfermentirati v vino ali prekuhati v šnops, o, potem pa naj se le vrne. Dobrodošel, kolega. Mimogrede, če ga že niso oškodovali za grozdje, bi jim morda dal dva evra, toliko stane najcenejše vino v bližnji samopostrežnici.
Z malce nejevolje sem razlagala kolegicam družinske travme z odvečnim grozdjem (tudi one so se ga namreč preobjedle), pa me je ena potolažila, da imajo podobne probleme s kakiji. Nisem vedela, da jih imate, sem se obliznila, saj jih imam neskončno rada. »Ne mi, moji sorodniki! Vsako leto jih dobimo nekaj zabojev in spravimo v klet, da se zmedijo. Pri tem nikoli ne veš, kdaj nastopi ta slovesni trenutek. Nekaj časa se spuščamo dol in otipavamo sadeže, tu in tam je kakšen mehak, potem pa so vsi nekega dne v agregatnem stanju plesnive marmelade. In če se zraven znajde še genij, kot je moj mož, mu pladenj z zdrizastimi kakiji pade na tla. Enkrat sva vse popoldne tisto čežano čistila s tal, polic, smučarskih čevljev in druge krame, ki jo imamo v kleti. Ko so sorodniki pripeljali kakije naslednje leto, sem vprašala moža, ali naj jih vržem v smeti kar takoj ali pa naj še malo počakava. Mi je rekel, da imam nenavaden smisel za humor. Ko sva se čez kakšen mesec spomnila nanje, so bili drobni in trdi kot kamen, namesto da bi se zmehčali, so se posušili!«
Pa letos, so sorodniki že prišli z najnovejšo pošiljko kakijev, me je zanimalo. Morda pa bi kakšen zabojček zamenjali za košaro grozdja?
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.
